Igor Eržen

Še pot domov

2010-08-07T17:18:00.004+02:00

Zadnji dan smo preživeli v raziskovanj Seattla in njegovih parkov. Tako smo odšli malo na štadion Seattle Marinersov, na ogled softball igrišča, kjer je trener Tjaši podaril tri žogice, da bo lahko pridno vadila tudi ob prihodu v Slovenijo.

Nadaljujemo na vadbišču za golf. 5$ za košarico žogic in pridno butamo po vadbišču. Ostane nam še veliko časa za sprehajanje in ogledovanje parkov in ostalih nemestnih znamenitosti kot so plaže, svetilniki, indijanska centri, ...
Dan odhoda domov pa so nam popestrili Blue Angelsi, ki nam na poti proti letališču vzamejo drgoceno uro časa, tako, da pridemo na letališče le dobro uro pred odhodom. Na srečo Air France zamuja 3 ure, tako, da ni panike. Moram pa pohvalit Air France sa sem danes (7.8.2010) dobil sporočilo, da let AF309 s 5.8. zamuja. HVALA! LOLBoeing, ostane na planu za drugič, Blue Angelsi pa to, ...So zasedl Boeingovo celotno letališče in verjetno celotno Seattelsko policijo, ki jo premorejo.
Na poti domov smo si ogledali še nekaj lokalnih znamenitosti Pariza, ....

Pacific coast

2010-08-03T08:44:00.002+02:00

Port Angeles zapustimo še v jutranji megli, kot v kakšni grozlivki. Počasi se megla le skadi, in dan izgleda prav kičast. Ob enem od prvih postankov ob poti, Tjaša opazi beloglavega orla (dokaz spodaj), jipi, to pa je eleganca v letu. Bolj kot smo se bližali obali Pacifika, bolj oblačno je bilo in, ko le končno pridemo tja, je že tko mraz, da brez velurjev spet ne gre. Ob obali je na tone dreves, kamorkoli se obrneš jih vidiš. Kljub vsemu je pogled na obalo prečudovit. Dan hitro mine, a še preden se konča, gremo na turo skozi pragozd, saj mi je en domačin rekel, da bom skoraj sigurno lahko videl medvede. No teh nisem videl, sem pa videl veverico, če to kaj šteje. Zvečer se tako končno priguncamo v Aberdeen. Jutri pa dolga do Seattla in ogled Boeinga.

U.S.A.

2010-08-02T07:11:00.003+02:00

Ne vem sicer kako se imate doma, a tukaj postaja prekleto mraz. Še dobre da smo s seboj vlekl velurje in dolge hlače, sicer bi zmrznil.
Dopoldan smo si ogledal jug otoka in šli v FUCA park. Les leži po plažah kot za hec, videl smo kače, tjulne, gromozanske meduze, srne, ...tuki je prava divjina, ampak odklop pa je. Glede na to, da so razdalje dokaj kratke, večino stvari je od Victorie oddaljene 50 do 70 km, smo si lahko ogledal kar nekaj stvari, prehodil, kar nekaj plaž in upam, da tudi veliko videli. Sicer je sam otok po sebi ogromen, in za kaj več bi verjetno potreboval mesec ali pa še več.
Popoldan je bila zopet parada, in koncert na vodi, folka da te kap, večino cest v mestu pa zaprtih, tko, da smo se bolj s težavo prebijal po ulicah. Zvečer pa sledi še 90min vožnje s trajektom nazaj v U.S.A. Še dobro, da smo šli, ker je eno rundo pred nami en padu v vodi in so ble ful zamude. No mi smo čez prišli srečno.

Canada

2010-08-01T07:57:00.003+02:00

Potovanje po Ameriki se je preselilo v Kanado. Zaradi izredno dobre pokritosti z netom sem svoje poste mal prestavil. Sicer pa smo šli direkt v British Columbio v Golden, kjer so imeli Kanadčani svoje državno prvenstvo. Pokrajna je zares neverjetna, reke, gore, mušiče, komarji, ...jap. Živali smo mal skompenzirali s pokrajno in bilo je odlično. Letenje je bilo super, čeprav niti približno s tistim, kar smo imeli v Chelanu, pa, kljub vsemu sem odletel skoraj cel task s prvo skupino, saj je konkurenca zares slaba.Iz Goldna smo šli proti Vancouvru, z miljon postanki na poti, nekak nam je uspelo, čeprav mesto samo po sebi niti ni vredno večjega postanka, zato smo se pospravili v Victorio, ki jo vsi tako upevajo. 2h vožnje s trajektom na Vancouver island izgleda prav pravljično. Ko prispemo v Nanaimo, niti nisem več tako prepričan o lepotah Victorie, no bolj kot smo šli proti jugu otoka lepši je bil. Popoldan nam končno tudi uspe priti v Victorio, in mesto je res lepo. Jutri gremo še mal po plažah, nato pa imamo ob 19:30 trajekt nazaj v Ameriko v Port Angeles. Če bo taka kontrola carine kot za v Kanado, potem se nam obeta huda kontrola.Golden, BC, KanadaVancouver, BC, KanadaVictoria, Vancouver island, Kanada

Coeur D`Alene

2010-07-27T07:53:00.002+02:00

Večino dneva smo preživeli v Coeur D`Alenu, kjer smo so uživali v dnevu in se kopali v vročem jezeru. popoldne smo šli na pot, saj gremo jutri proti Kanadi.

Columbia plato

2010-07-27T07:34:00.004+02:00

No pa smo zapustili Chelan, ter se odpravili na vroče. Pot nas je vodila preko Brewsterja, Coulee dam, potem pa sem preveč pametno gledal na cesto in zalutali smo na prečudovit lake Roosevelt, kjer smo se kopali v Hawk creeku. Zraven je bil prečudovit slap, lovili smo majhne žabe, vse dokler mi ni ena prijazna gospa povedal, da so tam tudi klopotače. Če ne veš, ne boli.
Naprej smo se odpravili v vročini preko 40°C, v zvezno državo Idaho, točneje v Coeur D`Alene.Coulee dam Columbia plato

2010-07-25T18:18:00.002+02:00

Tekma je zaključena. Moj končni rezultat je odlično 94 mesto. Se pravi sem med prvih 100, tko, da sem cilj dosegel. Ni za prehvalt. LOL.

Ok, gremo zares, rezultat je pač kakršen je, letenje je bilo odlično, in ne glede na rezultat sem zelo zadovoljen. Poleg vsega, sem se upam, da le zmenil za organizacijo PWCja v na Ratitovcu v 2012. Zadnji dan je bila huda inverzija, tko, da se je prvič bolj splačalo letet po hribih kot po ravnini. No nekateri so to dobro izkoristili, drugi pač ne. Jack Brown je tako zaradi letenja po ravnini na koncu izgubil stopničke. No ja, to na mene ni veliko vplivalo.
Spodaj še nekaj slik iz podelitve, jutri pa pičimo naprej, najprej v Idaho, nato pa na sever v Kanado, kjer se danes začne en prePWC, tko, da se ustavimo tudi tam in malo odletimo. Za jutri so napovedane temperature okrog 108°F, kar je okrog 42°C. To se bomo kuhal.

Task 5 - Rodeo, here we come

2010-07-24T08:09:00.002+02:00

Yap, spet sem se nategnu. Dons je bil pa ruker dan, v celmu tednu nisem dobil tolk klofingov kot dons pre štartom. Je blo kar zbutan, sam je šlo. Par minut pred odprtjem markarja, najdem lepo dviganje, ki me dvigne na 2500, tko, da sem točno tam kot vsi drugi, tokrat mal bolj korajžen, prvi potegnem čez kanjon, a kmalu ugotovim, da je vetra na tej višini še čez 20km/h, tko, da sem na markerju skoraj minuto prehiter, mal počakat nato pa pičim naprej, obrnem med prvimi, če ne clo prvi, nato jo pičim direkt nad ravnino kjer sedem, še preden, bi lahko karkoli naredu. Glavnina za mano se odpelje malo bolj levo, kjer pokasirajo steberček, in jo lepo grupno mahnejo naprej, pa popizdevam na podnu.
No, ja človk, bi reku, da se bom do zdaj že nauču kako se gre čez kanjon. Juter je še en dan.
Sicer smo pa zaradi mojega felerja, lahko šli gledat rodeo. Vsaj nekaj pametnega od dneva.

Chelan

2010-07-23T18:03:00.002+02:00

Pa nekaj dneh letenja, smo komaj dočakali en dan počivanja. Veter je pihal premočno, da bi se sploh spravili na štart.
Po jutranji kavici tako sledi, ogled mesta in ostale traparije. Kar nekaj jih gre na jadranje, no mi se odpravimo v vodni park, ni ravno velik, ima pa nekaj zanimivih toboganov, in večino dneva preživimo ob pitju toboganske vode.
Popoldan ko smo že vsi zmatrani in napiti, naletimo na sprevod rančarjem skozi mesto, jutri se jim namreč začne rodeo, ki bo v mestu dva dni, žal, je vreme predobro, da si ga bom lahko ogledal, zato pa bosta Silva in Tjaša prav gotovo šla na ogled.

Task 4- It`s the end of the world as we know it, ....

2010-07-22T17:15:00.004+02:00

Za mano še en naporen dan. Tokrat spočit in nabrušen napadam. Pred štartom se lepo dvignem s skupino, inverzija nekako vse zaduši in več kot na 2300 ne gre. Zadnjih 10 min pred markerjem vse crkne, zato se zapodim naprej iz 2000m, čez kanjon gre spet vse dol, in ne morem priklopit ravnine. Tokrat sicer malo bolje kot prvi dan, mi dokaj hitro dobim steberček in priplezam nazaj na 1600m, tko, da grem lahko na ravnino, na ravnini pa piha močan veter do 20km/h, zato imam kar nekaj preoblemov dobit odrešilni steber, ki bi me dvignila nazaj v igro. No tega ni in pristanek bogu za hrbtom, pri vročini 35°C, ni nič kaj prijetno, bi bil raje v zraku. Pristanem dokaj blizu ene farme, kar mo da upanje, da pridem do vode in senčke. Sam farma je bila kot iz kakšnega grozlivke, zapuščena, zarustan mlin na veter pa je naredu svoje zvoke.

Task 3 DNS

2010-07-21T01:50:00.002+02:00

DNS za dons. Jap, na štaru čakamo več kot 2 uri, vse dokler se štart ne zapre. Tako, da nas je ene 10 ostal na štartu brez možnosti za dirko. Itak, je bilo že vse izgubljeno, saj je prva skupina lepo napredovala. Kakšne pol ure pred zaprtjem štarta na je bilo še eno 40. Pihal je iz vseh smeri, tko, da smo menjal štart enkrat na juh, enkrat na sever, pa mal vzhod. Ta ceremonija je trajal tako, dolgo, da smo pol kar z avti dol peljal.
Sicer pa je bila dons 127km dolga disciplina, mogoče preveč obetavna za veter kot je bil dons, ampak, vseen mislem, da pridejo ko konca. Jutri menda super napoved, tko, da dons sledi počitek, pol pa spet juter s polno paro.

Task 2

2010-07-20T07:03:00.002+02:00

Dons čist druga dan kot včeraj. Zdaj že poznam nekaj lokalnih for, tud neki so mi jih že povedal in čas je da napadem. No ja. Task je dolg 120km, vse po ravnini. Po včerajšnji slabi uvrstitvi čakam na štart čisto do konca, kar niti ni tako zabavno. ne glede na vse mi še pred markerjem uspe ujet skupino, in iz 3500m potegnem s prvimi. Super ravnina dela, stebri 5+ m/s. Če ne bi gledal na vario sploh ne bi vedu kolk gre gor. Stebri so lepi letenje super. Po kakšnih 70km zgubim stik s prvo skupino in čakam na drugo ker se za mal zakvačkal. Druga skupina se ful obira in nihče ne potegne naprej, zato naslednjih 50km do cilja soliram in kakšnih 13km pred ciljem sem že mislu, da sem odpisan na kar dobim odrešilni steber, ki me dvigne nazaj na 3000m, kljub vsemu priletim v cilj samo s kakšnim 200m višine. čelni veter v ciljem doletu je bil prav nočna mora, dolj je šlo -4+m/s, ampak na koncu le vidim cilj, sicer le kot 48, in z več kot uro zaostanka, ampak cilj je pa le.

Na 3500m nad Chelanom S prvo skupino na markerjuSamota nad ravnino Pa še nekaj za tiste, ki vas padalstvo sploh ne zanima.

Task 1

2010-07-19T03:30:00.002+02:00

Piha kar močan severni veter, kar je menda dokaj neobičajno za tukaj, Klub vsemu sestavijo 90+ km dolg task. Jaz sem še vedno v upanju, da bom lahko letel, zato se pripravim na bojne razmere. Tukaj mi že dva dni govorijo o stebrih 10+, dust devilih, ...Živčen, ker ne vem ali bom sploh lahko tekel po tleh, mi le nekako uspe. V zraku pa milina, zahaklam 2 m/s steberček, nekje pri 1600m se ustavi, to je pa že prvi problem, kako priti višje. Komaj spacam še nekih 100m, ko prva skupina že vleče proti obratni 27km stran. Nič če hočem na ravnini kaj naredit, moram za njim. Kakšnih 5km naprej na drugi strani doline se začne flat, komaj pridem do tja, medtem ko skupina priklopi kakšnih 100m višje, tko, da se lahko odpeljejo nad ravnino, jaz rabim eno uro da speglam, greben in pridem ven iz kanjona. še ene pol ure da dobim pametno višino, da grem sploh lahko nad ravnino. Skupina leti počasi in jih imam še vedno v vidnem polju, kakšna 2, 3 km naprej. To mi clo, da upanje, da se jim priklopim, sam kva k razen ene 20 dustdevilov, ki jih vidim v parih km, nič ne dobim, do podna. pristanem dokaj hitro s še nekaj piloti in dan je končan. Takoj ko pristanem, začne pihat kot sulica, gledan eno Mantro, kako stoji pri miru v veter, kmalu pa potegne dusti čez moj padal, in mi vse zmeša.

Bila je že tudi ena rezerva, tipo se je najpej rolal z rezervo, k se mu ni dober odprla, mal nad tlemi se mu le odpre, pride pa čez 15-20 min rešilec, in ga odpelje. Zgleda ga prbil na tla, točno kaj in kako je z znjim pa še ne vem.Sicer pa jeletenje je prav super, in sem prav vesel, da sem tukaj.

Chelan

2010-07-18T07:17:00.002+02:00

OK, dons nimam kaj velik za pisat. Smo se pač 4 ure vozil do Chelana. Pokrajna je ful zanimiva, Chelan pa ful odštekan mest. Ima nekaj hotelov, sicer pa skoraj tak kot Bizios v Brazilij. Popoldne sem še uredil vse za tekmo, za enkrat kaže, da bom lahko dirkal, bom pa juter vidu, kako se bom počutu.

Živalski Seattle

2010-07-17T15:48:00.002+02:00

Mi smo še kar v Seattlu, tokrat je bil dan popisan bolj živalsko. Že prvi dan sem kupu karte City pass, s katero si lahko ogledaš večino mestnih znamenitosti, zato smo se danes paš odločili za ogled akvarija ter ZOOja.

Po pravici povedano sem bil že v večjih in boljših akvarijih kot je tale, klub vsemu pa je izkušnja kar zanimiva. Še najbolj je uživala Tjaša, itak. Je pa od vseh žival najboljši bober.

No popoldan sledi še ogled živalskega vrta. Ta pa je za razliko od akvarija neprimerno večji. Po prvi uri smo ugotovil, da smo prehodil manj kot četrtino in da če bo šlo tko naprej ni šans da si ogledamo celega, zato smo začeli bolj sistematično in šli samo k tistim, ki so nas zanimale, pa še to je trajal celo večnost.

Sicer pa je dons tole zadnji dan v Seattlu, jutri gremo proti Chelanu.

Še kar v Seattlu

2010-07-16T15:34:00.005+02:00

Mi smo še kar tle. Sonce, lepo vreme, temperature so zmerne okrog 30, ni lepšga. Dopoldne gremo v nek letalski muzej, ki je del prve Boeingove hale, tko, da si lahko ogledaš, kako se delal prve avione. V muzeju je Concord, Blackbird, pa Air force one, iz leta 19xx (hud luksuz), tudi je tudi 747 s serijsko št. prototype št. 1. Nasprot muzeja ima Boeing svoje letališče, no ja ni ravno njihovo, ampak stoji ob tovarni. Videl sem tudi 787 Drealinerja ki ga šranfajo na pisti. Tko, da je tukaj kar veliko zanimivega.
Popoldan smo šli še v nek Science muzej, to je pa za popizdit, kva vse lohk probaš, od napihovanja velikih balončkov, do vožnje s kolesom po zajli, igraš se z laserji, ...ni konca.
V bistvu je to to, pismo smo mal počel dons. A pa še enkrat smo šli na Needle, k smo glih dobil karte, sicer pa je vožnja gor 25$.

Concord
Blackbird

Seattle

2010-07-15T16:54:00.001+02:00

Seattle

2010-07-15T16:35:00.001+02:00

Končno spet na poti

2010-07-15T15:06:00.003+02:00

Miren torek, vse gre po planu. Miha se oglasi kot švicarska ura, točno ob 5:30. Pelje me na Brnik, grem na šalter tam pa prvo presenečenje. Vaš let za Pariz je bil skenslan. WTF. Nič grem na Air France šalter, k sreči sem drugi v vrsti pa še to traja več kot pol ure. No končno sem na vrsti in opcije kar letijo, končno ena za kateri mi rečejo, da bo šlo (mogoče). Ljubljana, Zurich, New York, Seattle. Povsod bomo čakal po 4 ure, cela štala pa bo trajala 15 ur več kot moja originalna. probam izsilit 1st class, pa mi nekak ne rata. Naslednji chek in v Zurihu, me debel gledajo kaj bi sploh rad sam nas ni med potniki. Zopet vse iz začetka, hočem zopet izsilit 1st class, pa se mi dečko zasmeje, mi reče, bom probu najprej dobit sedeže, pol bom pa vidi kaj se da. Izda mi karto brez sedežev, ker je let že prebukiran. Pomen, da čakam v Zurihu na upanje, da bomo nekak vseen šli. Štiri ure čakam in upam, in gre, JIIIHA, Amerika here we come. My ass, a Ameriki spet vse iz začetka. Sorry sir this flyght is overbooked and there is no place, mi reče ZELO prijazna dečva. Grem na drug šalter, valda bo tipo bolj vedu zakva se gre. Hvala bogu, tipo obvlada stvar v nulo. Imamo pa spet karto brez sedežev. Let, ki naj bi bil ob 20 zveče, zamuja 15min, ....pa spet 15 min, ...no ja na koncu le gremo mal pred 23 uro. Menda slabo vreme po Ameriki, tornadoti pa to. V Seattle le prispemo ob 2h zjutraj, gremo najprej nekaj pojest, ker na Delti ne dajo nič. Mal pojemo, in že se svita. Tko, da prišparamo na spanju v hotelu.
Sledi celodnevno ogled Seattla. Kar cool mesto, ni kaj. Saj od mesta vas itak nič ne zanima, ...mal fotk in to je to. Ogled tovarne Boeing sledi jutri. Upam. Vreme tle je pa super, o kakšnem dežju ni ne duha ne sluha.

Še zadnje letenje

2008-03-10T11:40:00.005+01:00

Med tem, ko pošem tale post, smo sicer že doma, a vseeno smo zadnji dan v Riu preživeli, kar aktivno. Avion smo imeli šele proti večeru, zato se zjutraj odpravimo na še zadnji skokec. Kako plačati za štart ne bom zgubljal besed, je pa štart kar hud. To be, or not to be. V zraku pojadramo kakšne pol urce, nato pa se zapodimo proti skali, ki prav izstopa desno od štarta, za kakšno bolj resno letenje, pa ni bilo pravo vreme. Fantje na pristanku ti zložijo padalo za 5B$, kar je približno 2€, ampak ga zložijo tako, strokovno, da sem bil brez besed.

Po letenju zložimo Romana na Ipanemi, kjer je zmenen z eno Brazilko, medtem, ko mi pičimo na ogled Jezusa. Naš ogled se sicer sprevrže v iskanje prave poti, do parkirišča, ki ga ni in ni. Ko se enkrat obrnem in najdemo izhod iz avtoceste smo že kakšnih 10 km stran. Obrnemo in probamo znova, a zardi gužve obupamo in gremo raje na kosilo. Ostane mi tako le fotka Jezusa iz avta, obisk Jezusa pa bo ostal za drugič. Za drugič smo pustili še kar nekaj stvari, tako, da se sigurno vrnemo.
Na letališče pridemo bolj na knap, tako, da nas posedejo, kar po celem avionu. Na srečo sem skor celo pot prespal, kar ne morem reči za Silvo, ki se je celo pot zvijala. Pot domov je bila hitra, tako da smo ob sedmih zvečer srečno doma.

Končno spet v zraku

2008-03-08T11:37:00.003+01:00

Končno smo spet dočakali, dan, ko smo spet raztegnili plahte. Zmenjeni ob 10 uri, z lokalnim samurajem, se odpravimo na štart, peš. Z njegovim avtom nas zapelje do hriba nato pa 20 min hoje v hrib. Nič posebnga. Vprašamo, ga zakaj on ni vzel padala, pa nam nekaj odgovori in zamaga z mačeto. Pojma nimamo, zato gremo, a že po 5 min. hoje vemo v čem je trik. Pešpot, gre skozi pragozd, mimo 1000 kaktusov, on nam pa z mačeto utira pot. Od nas teče, kot da bi se kopali v morju. Na vrhu pa lep razgled na zaliv, pred nami pa 1 ura soranja na vetru s ptiči. Popoldan sledi neumorno kopanje v 3 m. valovih. Jutri pa napadamo Jezusa. Če bo vreme.

Buzios

2008-03-07T17:44:00.005+01:00

Pa se zopet vozimo. Počasi a sigurno le prispemo v Buzios. Takoj jo pičimo proti štartu. V vodiču zopet piše »ferly good but steep road«, ki pa je neprevozna. Na uradnem pristanku, le dobimo nekaj informacij. Letenja, danes ne bo. Za jutri pa smo zmenjeni za ob 10 uri zjutraj, ko naj bi bilo OK. Vse, kar nam ostane, je da gremo v plažo in začnemo z učenjem sufranja. Jaz se mu odrečem, saj je Damjan ves zagret. No Damjan, dobi ta pravo dilo, zato temu primerno tudi surfa, ostali mu sledijo bolj v ozadju. Izkaše pa se Tjaša, ki se prvič sama pelje stoje. Neumorni vse do teme jahamo valove, tako, da nas mal ko ne vržejo iz plaže.

Alfredo Chavez - bie, bie

2008-03-07T17:43:00.005+01:00

Končno dobra napoved, zato naredimo, kar nekaj planov, kako in kaj. Alfredo Chavez bo seveda izhodišče, potem pa naprej. Zgodaj zjutraj pozajtrkujemo, spakiramo ter se odpravimo na pot. Sam ne na štart. V notranjosti se že kuha, veter piha vsaj 2x več kot je bilo napovedano, zato gremo na pot proti Buziosu. Vmes obiščemo kar nekaj plaž, skratka uživamo in poležavamo cel dan. Prespali naj bi v Camposu, a ko pridemo tja, uf, tema, gremo rajš kar naprej. Prenočišče tako najdemo v obcestni pousadi.

Alfredo Chavez

2008-03-04T12:39:00.003+01:00

Napoved ni ravno dobra, zato pa jasno nebo in 34˙C. Veter piha med 16 in 20 km/h. Nekako smo skeptični a vseeno gremo v zrak. Štart urejen, tko kot je treba, le dostop ni ravno "any car", kot piše v knjigi, bolj "off road" al pa "4x4", a nekako smo se le prebili do njega. Razgled fenomenalen, morje kakšnih 20 km stran, greben levo in desno od štarta. Kmalu smo v zraku in izgleda, da veter ne bo problem, naberemo par sto metrov in takoj jo pičim ne levo, a se premislim, že po kašnem km, ko se zaletim v močan veter. No Primož in Damjan sta bolj vstrajna in gresta še malo dlje, jaz tam nisem videl pespektive in jo pičim na desno in nato proti morju. Kmalu dobim batino, ki me dvigne na 900 m in mislim, da sem carski, kmalu se mi pridruži še Damjan, a ker je ful pod mano, grem solo. Po parih km, se zopet zaletim v veter, pa spet sprememba taktike tokrat v veter proti morju. Kamor kolj grem, grem v veter, nič jasn. Naredim še ene 5 km in pristanem na lepem travniku, od koder imam le kakšnih 200-300m do ceste. No Damjan in Primoš sta se med tem vrnila proti štartu in tam pojadrata še kakšne pol ure. Za prelet, danes pač ni dan. No tistih mojih 200-300 m, se spremeni v 2-3 km, saj hodim ob bodeči žiči, in nikakor ne morem do ceste. Popoldan gremo še na obisk želvic, a kot kaže jih ni več, zato nam preostane le še kopanje, a tokrat v malo bolj mrzlem morju.

Pot na obalo

2008-03-03T03:41:00.003+01:00

Za nami še en dan brez letenja. V Castelu se je sicer začelo tekmovanje, a ob tako slabi napovedi jo mi raje uberemo proti obali. Najprej gremo na ogled ene zares velike skale, kako se ji točno reče sem sicer že pozabu, a bilo je kar zanimivo. Pot nas nato vodi do Mathilde, enega kar velikega slapa, od koder se vsi vrnemu čisto mokri. Še malo naprej pa se ustavimo v mestu Alberto Chavez, kjer je en najbolje obiskanih štartov v Espiritu Santo (ES). Vreme je itak oblačno in na vsake toliko časa pade še kakšna kaplja, a v centru, sicer majhnega mesta, je živa muzika in ko se prikažemo mi, vsi vedo, da smo tujci zato se okrog nas nabere kar nekaj otrok. Častim par sladoledov in že smo glavni. problem je le, ker vsi govorijo portugalsko, mi pa vse ostalo. No ja, malo mahanja z rokami in že vse vemo. Proti večeru gremo sicer še do obale, kjer vneto iščemo prenočišče. Po kar dolgem iskanju, le uspemo najti nekaj kulturnega za ugoden denar. Vreme za jutri ne oneta nič pretreslijivega, zato bomo po vsej verjetnosti šli na ogled želvic, je pa napoved za torek in sredo, kar super. Bomo videli.

Parawaiting

2008-03-02T12:32:00.002+01:00

Dan, kot ga je doživel že vsak padalec. Zgodaj zrjutraj jo pičimo na štart. Vmes se vstavimo, ker pada dež. Ko, po kakšni uri in pol pridemo na štart je itak vse pokrito, tko, da čakamo. Potem še mal počakamo, pa še mal. No pol pa počakamo, da se odkrije, pa nič. Spet čakamo. No okrog štirih popoldan le skočimo in vsi naredimo rekorde. Jaz okrog 10 min, Damjan in primož pa še kakšno minuto več. No, na pristanku spet čakamo na prevoz. Počasi se začne temniti in tudi mi počasi prispemo nazaj v mesto. No pa je šel cel dan.

Castelo

2008-03-01T12:21:00.002+01:00

Okrog 6:30 se odpravimo na pot. Naša 3 ure dolga pot dolga mal čez 200 km se sprelevi v 7 in pol ure dolgo vožnjo, ki nam čisto pobere moči. Gremo v prvi hotel. Cena dobra sobe odlično. Klima, hladilnik,, končno se bom naspal. Robo spravimo v sobo potem pa hitro na štart. No ja spet skor 1 uro vožnje. Na štartu rahlo piha, vse pokrito, vzad se kuha. Nič gremo, kmalu naberemo skor do baze, pol pa naprej. Primož pristane po kakšnih 30 min letenja, midva z Damjanom pa jo pičiva naprej. Odletiva skor 16 km, in pristaneva v Castelu. Končno vsaj neki doberga v celem dnevu. Čez dva dni se tu začne zmajerska tekma in tukaj jih je vse polno. Vreme za jutri obeta kar OK, čeprav bo menda mal pokrito. Pa nima veze, bomo že. Večerjica se prav prileže po celem dnevu.

Buzios

2008-03-01T12:12:00.002+01:00

Kot vse dni do danes smo tudi danes dan začeli z dobrim zajtrkom. Po zajrtku smo šli v lov za novo sobo za katero pa se okrog 12 ure izkaže za polomijo, zato odmaširamo v staro ropotarnico. Soba nam že ne bo pokvarila dneva, zato gremo na obilno kosilo in popoldan na šolo deskanja na valovih. Zame se hitro konča, kot kaže Damjan in moja glava ne gresta skupaj. Ostali sicer pridno nadaljujejo in nekaterim kar dobro uspe zajahati desko in se z njo peljati vse do obale. To je pa tud to. Cel da smo preživeli v uživanju in lenarjenju. Trgovine so tukaj odprte pozno v noč, zato gremo sedaj še malo v šoping in manđare.

Cabo Frio

2008-03-01T12:02:00.003+01:00

Dober zajtrk in sončen dan, nam končno, da upanje, na vsaj malo letenja. Odpravimo se v Aerial do Cabo, kjer upamo, da bomo na clifu, lahko leteli. Zanimiva okolica, par favelc, lepe plaže. Po dolgem iskanju le najdemo plažo od koder se odpravimo na štart. Veter kar piha, zato smo kar malo v dvomih, da bo iz tega. Jaz potegnem, … kravata. Mal rešujem in mi uspe, veter piha cca 20 km/h, zato dinamika dober dela. Par zavojčkov in že sem 100 m nad štartom. Po kakšnih 20 min se mi pridružita še Primož in nato še Damjan in skupaj kakšno urco pojadramo na dinamiki. V ozadju se je počasi začel razvijat Cb, zato pičimo na plažo. Primož in jaz lepo pristaneva na plaži medtem, ko se Damjan odpravi na neuradni pristanek v vojaško bazo. Dober, da ni pristav v zaporu. Od Cb kasenje ni bilo ne duha ne sluha in bojazen, da se bo razvil v Nb so bile odveč. Popoldansko kopanje v idilični plaži ter nato vožnja v Buzios. Tu najdemo podrt hotel iz časov križarskih vojn. Mogoče se je v tem času nabralo le ša malo več plesni na stenah, vse ostalo je iz pristnih časov. Za klimo še niso slišali imajo pa celo ventilator. Okna pa so narisana, oz. so vzidana, da se ne dajo odpirat. Upam, da bom lahko prespal.

Zafirin problem

2008-03-01T11:58:00.003+01:00

Zgodnja ura, dober zajtrk, spakirani kovčki, premajhen avto. Čak to pa ne gre. Ja ugotovimo, da je naša Zafira vseeno premajhna zato spakiramo šila in kopita ter jo zopet mahnemo nazaj na Hertz zamenjat avto. Pa, da ne bom preveč dolgovezu, kako nam je šlo, smo iz Ria šli na pot okrog 2 ure. Se pravi, cel dopoldan smo prebili na rent a car-ju. Počasi zapustimo Rio in prav kmalu se pokažejo naravni biseri Brazilije. Gozdovi in brezmejne zelene površine, ki segajo na vse strani. Proti večeju le prispemo v Capo Frio, kjer upamo, da bomo jutri lahko raztegnili padala. Tudi vreme za jutri ne obeta ravno slabo, tako, da upamo, da bo vsaj malo.

2008-02-26T01:33:00.001+01:00

Za danes bi prav gotovo lahko rekli, slab začetek, dober konec. Zjutraj smo se odločili zamenjat avto. Napaka ! Po zajtrku se z Romanom odpraviva na letališče po večji avto. Nekje do 2 uro popoldan, se pravi po približno petih urah živciranja in pregovarjanja se le odpeljeva z Zafiro, ki upamo, da je vsaj malo večja in prostornejša od Doblota. Sporočim jutri, ko ugotovimo, ko bomo vanj stlačili vso prtljago. Vsekakor, nam je od tu naprej šlo vse po planu. Najprej gremo na Sugaf loaf moutain. Z dvema gondolama, se spraviš na približno 300m visok hrib, s katerega je prav lep razgled na mesto, Copacobano ter Jezusa, ki pa je bil danes zopet v oblakih. Pravzaprav, nam je bilo tu tako všeč, da smo bili tu kar dve uri. Današnja vročina pa je bila že bolj podobna Brazilski. Naslednja tačka, je bila Copacobana. Sam ker smo že lačni, gremo najprej na kosilo, oz. pozno kosilo, ma ja na večerjo. Pizza. Ampak kakšna, in kako so jo stregli. Vsakih par min. ti je zrezal košček in ti ga prinesel, da o sokovih sploh ne govorimo. Sproti zmeljejo vse kat ti paše. Ker je že tema, pade kopanje skoraj v vodo. Pa nima veze, gremo. Sami na Copaconabi, plaža prazna, morje tudi. Prava uživancija, valovi pa tudi do 3m, mogoče celo kaj več. Čeprav, morje ni užitno, tudi vonjave niso ne vem kaj, je bilo kopanje še vedno osvežujoče in sila zabavno.

Še kar Rio

2008-02-24T20:51:00.004+01:00

Zjutraj se zbudimo krog 7 ure po lokalnem času, tako, da je pred nami zares cel dan uživanja v lokalnih lepotah. Dan se začne zares odlično, zajtrk v hotelu je prava paša za oči in usta. Najemo se vsi po vrsti, tak, da smo siti za cel dan. Hmmm, kam bi šli ? Jezus ! Ne je preveč oblačno. Kaj pa Corcovado ! Spet preveč oblačno. Izkaže se, da je kar nekaj odličnih punktov zanimivih le v lepem vremenu, zato tudi Copacobana odpade, sicer pa je menda ful lepših in boljših plaž. A kaj ko je le ena Copacobana. Kljub temu, da smo bili cel dan na nogah nismo videli nite ene od teh znamenitostih, zato smo pa šli v ZOO, ki ni nič posebnega, še celo pod povprečjem. Sledi zanimiv spredoh po parku in obisk Maracane. OPA. Popoldan igrajo nogomet, že ob 12 pa je bilo tam vse polno, petarde, rakate, policajev, da te kap. Štadion postane zanimiv šele ko se mu čisto približaš, šele takrat vidiš njegovo veličino. Karte na črnem trgu ponuja vsak drugi, tako, da imamo stalno nekoga ob sebi. Mi se ne damo in že kar malo pod pritiskom, počasi zapustimo štadion, in gremo na kosilo. Damjan nas napoti v Catete v Japonsko restavracijo. Menda naj bi bila dobra. Pa je tud bila. Najprej rabiš par minut, da napašeš oči, nato par min. da v samopostrežni izbereš par sušijev, par rakcev, solato, ..To kar mečeš na krožnik, vse kar ti izgleda cool, ti pristane gor. Zanimiv je način obračunavanja. Nabereš vse kar hočeš, enotna ceno za kg pa je 36 $B (12€). Če preveč mečeš, maš prav hitro ene 1/2 kg na krožniku. Sprehodimo se še po Catetah, ki so sicer umazane a po svoje zanimive. Počasi gremo še v bazen in na pijačo. Jutri pa naprej. Vreme izgleda, kar mal bogo, upam le, da bo naslednje dni bolje.

Rio de Jenairo

2008-02-24T03:46:00.004+01:00

Štart zgodaj zjutraj od doma, približno ob 2. Z avtom do Benetk od tam z avionom do Madrida, in od tam na našo končno destinacijo Rio. 10 ur v zraku nam pobere kar nekaj moči, prav tako, nezanimivi TV program na avionu, tako, da mukoma dočakamo pristanek v poznih večernih urah v Riu. Zaradi naše malenkosti smo ob avto, zato sledi lov za avtom za šest oseb. Po nekaj urah uspemo dobiti Doblota, ki pa po prostornosti ne blesti, zato jutri znova v akcijo za kaj večjim. Hotel, smo sicer dobili, a ne po Damjanovih navodilih, temveč bolj z ihto in slabo voljo. Tudi tukaj je že kar pozna ura, zato bo treba nafilat baterije za jutrišnji dan. Ogled Ria.

Brazilija vabi

2008-02-22T20:36:00.002+01:00

Prišel je čas slovesa. Jutri zgodaj zjutraj štartamo v Brazilijo, bolj točno v Rio, kamor gremo zopet zganjat turizem in mešat zrak. Zrak mislimo mešat kar s padali (upam vsaj). Po hudih kolobocija v zadnjem mesecu, smo žal izgubili kar tri potnike, enega vsem pridobili, tako, da nas gre sedaj šest. Vsem, ki ne morete iti z nami, vsaj držite pesti in navijajte za nas, mi bomo pa za vas. Upam, da se vam bomo vmes lahko čim večkrat javili.

Panorama

2007-04-11T10:46:00.000+02:00

Joshua Tree NP

Joshua Tree NP

Pogled proti Palm Springsu

Ostale sledijo. Jih je še veliko.

Končno prve slike

2007-03-31T21:38:00.000+02:00

Ja vem, doma smo že skor mesec dni od mene pa ne duha ne sluha. Ma ja. V službi imam polne roke dela, dohodnina, pa bilance, .. saj nočte vedet. No ja, končno sem si vzel mal časa in začel obdelovat slike, pa sem ugotovu, da bo tole še mučno delo. Kot, da do sedaj tega nisem vedu, ampak, vedno upaš, da pa bo tokrat bolje. Ma ja, za tole prvo panoramo sem rabu mesec dni, res da sem začel uporabljat en nov program za "stitchanje" ampka mesec dni je pa le mesec dni. Vseeno vam dajem v vpogled mojo prvo, sigurno pa ne zadnjo panoramo. V naslednih dneh jih bom obdelal še kar nekaj in upam, da vam bojo všeč.

Je pa tale slikica nastala v Aucklandu - Nova Zelandija in sicer nekje med letališčem in centrom mesta.

Statistika

2007-03-05T06:03:00.000+01:00

Evo mal sem se poigral in potegnu skupi nekaj zanimivih podatkov iz naše poti:
Ljubljana - London : 1200 km let je trajal : 2:20
London - LA : 8750 km let je trajal : 11:30
LA - Tahiti : 6610 km let je trajal : 9:20
Tahiti - Cookovi otoki : 1140 km let je trajal : 1:55
Cookovi otoki - Fiji : 2410 km let je trajal : 3:45
Fiji - Nova Zelandija : 2160 km let je trajal : 3:06
Nova Zelandija - Tokyo : 8840 km let je trajal : 11:09
Tokyo - London : 9590 km let je trajal : 12:30
London - Ljubljana : 1200 km let je trajal : 2:05

Skupaj : 41.900 km 57:40 ur

Obseg zemlje naj bi bil 40.041,47 km, kar pomeni da smo prepotovali enkrat okrog zemlje in še 1858,53 km. Seveda v to ni štet lokalen let z avionom iz Tahitija na Mooreo ter nazaj, ter prav tako niso štete vožnje s trajekti, skuterji, štopi ter avtomobili, teh pa je bilo tudi še za nekaj tisoč km. Na grobo smo tako prepotovali okrog 45.000 km.

London

2007-03-02T17:44:00.000+01:00

Sem mislu, da je Tokijo drago mesto pa sem se zgleda zmotu. Transfer do Gatwicka 42 £, do hotela 10 min 6 £, hotel 57 £, nazaj na letališče spet 6 £, še dober, da mi je Miha priskoču na pomoč in mi pomagal najti vsaj "ugoden" hotel, sicer so hoteli vsi čez 100 £. Hvala Miha, pa sori za impulze, dobiš za pijačo.
Iz Londona pa nazaj v Ljubljano. Glede na to koliko letališč sem že dal skoz, pa mislim, da so Angleška sto let za leseno žlico. Zaposlenih too much, pa vsi znajo sam nazaj v vrsto pošiljat, ko pa enga vprašaš, kam moraš, je odgovor, nazaj v vrsto. Štala, sem prav popizdu na eno, kme je poslala v napačno vrsto stat. Še dober, da sem do časa sam pogruntal, da neki ni OK in sem šel nazaj na prvo varijanto, sicer bi stal 1 uro v napačni vrsti, tko smo bli sam ene 20 min.
V Ljubljani oz. na Brniku končno spet vidim sneg a vidim, da vas smes ni nič zebl, sem pa mislu, da se bom lotu mraza, bo pa verjeten šele pršu. Vmes na eni liniji sem si v miru pogledal dokumentarec Al Gora, An Inconvinient truth, če zmo res tko zabredl, in če je letošnji sneg mogoče odraz vsega tega, pol je pa res hudo. Če ga pa še kdo ni vidu, naj si ga pa le ogleda.

Home sweet home

Ko pa pripravim mal fotke, pa naredim še eno predavanje, bom že prej obvestil, kdaj in kje, če pa koga zanima, naj prebere tukaj, kdaj bo, lahko pa mu tudi pošljem mail kakšen dan prej.

Hvala vsem, ki ste spremljali našo pot in upam, da ste uživali v branju, ker v popotovanju smo mi. Če pa koga zanima še kakšno moje mnenje naj pa tud kar vpraša.

Tokyo

2007-03-02T17:38:00.000+01:00

Prispeli po 12 urah letenja iz Aucklanda. Hotel dobimo za šalo, brez zafrkancije, tko komot, ga pa še nisem dobil. Tud cena ugodna 8500 jenov z zajtrkom in transferjem. Po planu je bil sicer ogled mesta oz. vsaj enega parka v bližini hotela ter še nekaj stvari, vendar pa se vse sfiži, ko pridemo v hotel in se vležemo na posteljo. Zbudimo se šele zjutraj za na zajtrk. Ah nič, pojemo in gremo nazaj na letališče, kjer nas spet čaka 11 urni polet v London preko Sibirije.

Auckland

2007-03-02T17:26:00.000+01:00

Themes zapustimo zgodaj zjutraj, saj moram na carino po moje kipce. Na pa mam, moji, kipcu bodo pripravljeni v ponedeljek mi prijazno odgovori delavka na šalterju. Hvala boju ma šef mal v glav in mu prebije, da jih jaz drug teden verjetno ne bom mogel prevzeti, ker bom že doma, zato mi jih dostavijo kar na letališče. Uf, sam, da jih mam. Sedaj pa imamo še cel dan za lutanje po mestu. Najprej poiščem še hotel, da se ne bi potem preveč za..baval. Aha, med potjo iz Themsa v Auckland, me je ustavil prijazen gospod s pisanimi lučkami na avtu in čepico na glavi in mi tudi zelo prijazno razložil, da je "speeding" v Novi Zelandiji prepovedan in da je kazen 120 NZ$. Vse prošnje, razlaganje, ... so bile zaman, ah, mogoče sem jo pa še dober odnesu.

Waiotapu

2007-03-02T17:07:00.000+01:00

Ma ja, končno spet pada dež, tko da o kakšnem turizmu ni govora, nič se gremo pa z avtom pelat. Deleč sicer nismo šli ker se že po par kilometrih ustavimo na manjšem slapu (Huka falls), nato pa gremo gledat še "Craters of the moon", kot, da še nimamo dovolj vonja po sparjenih kuhanih jajcih. No ja, pogledat je pač treba, poleg tega se je pa še dež umiril, ker pa je že pozna ura, se odpravimo naprej proti severu v mesto Thames. "Prijaznost" v mestu kar vre, kar me sicer malo preseneti, saj so sicer vsi zelo prijazni, pa nič zato, prenočili bomo v svoji hišici z bezenom le nekaj metrov stran.

Rotorua

2007-03-02T16:36:00.000+01:00

Pa ja, smo pa šli in proti večeru prispeli v majhno odročno mestece Rotorua. Slovi po vročih termalih vrelcih, vročih blatnih kopeli ter menda po najtanjši zemeljski skorji, kar pomeni, da je tu veliko podzemne aktivnosti. Menda pride na vsakih nekaj let, do manjših izburhov večje količine pare, manjšh potresov, mislim pa da prav vulkanske aktivnosti tu ni, čeprav je okrog kar nekaj vulkanskih hribov. Zjutraj imamo srečo , da pridemo na mestni sejem, ki je le dvakrat mesečno in kitajske robe je tu res na pretek, žal kakšne bolj originalne bolj malo, tko, da je za kakšno kitovo kost potrebno prav malo povprašat, pa še prepovedane so. Spominkov, da glava peče, so pa cene tukaj neprimerno boljše kot v Aucklandu, res pa je tudi, da ko smo šli v Te Puia gejzir, kjer tudi izdelujejo ročno izdelane kipce, imajo cene, da te kap, tko da nič spominkov tukaj, smo najdl boljše cene drugje. Glede na to, kako vse skupaj lepo izgleda, pa ima vse skupaj eno slabo stran. Vonj. Če si hočete predstavljati, kako tu diši(smrdi), naredite naslednje, skuhajte nekaj jajc, počakajte kakšen mesec ali dva, po možnosti, naj bodo jajca izpostavljena sopari in soncu, ko boste prepričani, da so pretpeli dovolj jih olupite in povohajte čisto od blizu, nič hudega če boste bruhali. Dovolj receptov. Popoldne, se odpravimo na še eno lokacijo, ki si jo močno želim videti, to so barvasta jezera pri Waiotapu, kakšnih 30 km iz Rotorue, žal pa ko prispemo na kraj, je park že zaprt, zato ta obisk prestavimo na jutri.

Sky tower

2007-03-02T16:08:00.000+01:00

Ja glede na to, da smo se zasidrali tako blizu tega stolpa, smo valda, mogl it gor, in si pogledat svet od zgoraj. Ne glede na vse, je bila ta moja najdražja vožnja z dvigalom, se pa splača. Pogled na mestu je od tu res veličasten. Vožnja dol je sicer tudi na voljo, ki pa jo vsi ne izkoristijo, nekateri se raje kar vržejo dol. Od tu se potem sprehodimo po ulicah še po dnevi, zavijemo v par stranskih ulic in parkov in to je to. Plan je zapustiti mesto ter se odpraviti proti jugu, točneje v Rotorua, ki slovi po prekrasnih vrelcih.

Auckland - New Zeland

2007-02-23T20:31:00.000+01:00

Zopet na poti. Tokrat smo odleteli par ur stran v Novo zelandijo, točneje v Auckland. Že takoj na pristanku, nas pričakajo močno zaostreni varnostni in bio pogoji. Seveda se jim nismo izognili, zato moram razpakirati vse školjke, kipce, maske, .., ki him moa predati v karanteno oz. v dezinfekcijo, kar me stane 35 NZ$, pa ja nam jim bo, sam , da se vas losam, mi bojo pa velik del prtljage zato hranili do odhoda, ko jo bom spet prevzel. Kmalu nato ugotovim, da rent-a-car ni enostavna zadeva. Vsi (ugodni) so razprodani, tudi večina ostalih, edini ima na voljo še Avis, hvala bogu. Z avtom, malo po levi malo po desni se nato odpravimo v mesto, najprej v mestni park, kjer imajo ravno generalko za jutrišnji veliki operni koncert. Malo po parku, do muzeja, nato v Downtown. Naš Surf&Snow backpakers, ki je v strogem centru mesta, ima na voljo samo še eno sobo, ravno prav. Hopla in že smo v mestu, sprehod v večernih urah je prav prijeten.

Castaway

2007-02-23T20:07:00.000+01:00

Tom Hanks v glavni vlogi. Ja res je, danes smo bili na otoku otoku Castaway, kjer so snemali istoimenki film. Filma si žal se nisem ogledal, zato pa ga sedaj sigurno bom. Saj ne da bi me film zanimal, ampak, da vidim kje točno so kaj posneli. Pa da začnemo na začetku. Ladja nas je zjutraj odpeljala skoraj 1 in pol vožnje stran od glavnega otoka, preko malo morje manjših in velikih otočkov do željenega cilja. Na otoku imajo cel kup hiš, najcenejša nastanitav za en dan pa stane 680$, hišica ob obali pa okrog 1700$ na dan, tko, da smo se mi odločili ostati en cel dan, ter se nato vrniti v naš »skromen« hotel. Na otoku se da kar fino zabavat, predvsem izležavat na soncu, kpat v morju med ribami in koralami, mogoče še celo kaj drugega. No to drugo je frcange figuric za damo v luknico, podobno kot biljard le da se vse skupaj frca. To sva s Silvo igrala skupaj z nekaj domačini in stvar je ful smešna. Pa še to, Tjaša se je dons prvič potunkala. Jutri zjutraj okrog 10 ure pa že letimo naprej za Auckland NZ, od koder pa upam, da se bomo lahko javljali dnevno.

Bounty island in South sea island

2007-02-20T23:21:00.000+01:00

To sta dva od otokov, ki smo jih obiskali danes, oba otočka sta od mainlanda oddaljena vsega 30 min vožnje z ladjo, vendat teh 30 min predstavlja mejo med rajem in …Prvo se ustavimo na Bountiju, malo večja različica otočka iz razglednice, na njem par kolib, en bar, en TV, en bazen s sladko vodo, en …Tukaj je naša Tjaška prvič v življenju splavala brez rokavčkov in sicer je preplavala celo širino bazena, tko, da jutri dobi nagrado. Je pa bla tako ponosna, da je potem še cel dan govorila o tem. Naprej, nekaj urah na otočku, ki smo ga prehodili kar celega, smo se z ladjico odepljali na sosednji otok, na katerem je tudi ena koliba, ki pa je all-in-one kompleks. Pijačo in hrano smo imeli tukaj cel dan zastonj, tko, da smo ful užival v izležavanju. Malo smo šli snorklat, mal igral odbojko, spet mal plaval, pa plaval, preden smo spet šli plavat, pol je pa celo mal dež začela padat (3 min) itak pa je že bil čaz da spokamo nazaj. Okrog je preko 20 malo večjih otočkov in celo morje otočkov samo z eno palmo na njem, tko, da sigurno ponovimo takle izlet samo na drug otok. Približni 2 do 3 ure vožnje z ladjo iz glavnega otoka, pa te pripelje v skupino otokov, ki so vulkanskega izvora, sam je pa to za nas mal predeleč, itak pa mormo še kaj za drugič prišparat.

Bula – Fiji

2007-02-20T23:15:00.000+01:00

Bula (welcome, how are you, ..), to je beseda, ki jo slišiš za vsakim vogalom, v vsaki trgovini, od skoraj vsakega na ulici, hodiš po ulici in bula, ti pa nazaj bula, pa spet bula, …To je sigurno največkrat izgovorjena beseda tukaj. Ljudje tukaj so nekakšna mešanica med Indijci, novozelenci pa verjetno še kaj. Sicer naj bi bili kristjani, pa je na ulici po mojem največ hindujcev, zato je v mestu Nadi tudi nekakšen hindujski tempelj, ki je načičkan na vse strani. Nadi naj bi bil nekakšna turistična metropola tukaj na Fijiju, pa se potemtakem komaj predstavljam kakšno je navadno mesto, ker je že tukaj pravi šmorn. Mesta so zgleda tukaj na Pacifiku prava zmeda, medtem, ko so otoki okoli pravi raj. Sicer pa gremo jutri na otočke, pa da vidimo, kaj je res.

Fiji

2007-02-18T00:51:00.000+01:00

Zadnja dva dni na Cookovih otokih smo prebredli s skuterji. Dvakrat so nas ustavli policaji in obakrat dobili ustni opomin. Porabili skoraj pol tanka bencina in otok okrožili dvakrat v celoti pa še parkrat na pol. Otok je res majhen a izjemno lep. Vmes smo se ostavili tudi na lokalnem izgišču za football oz. naš ragbi, kjer smo opazili, da imata dva lokalna kluba tekmo. Otok je že itak ful majhen pa imajo dva kluba, ne morš verjet. Grobi so 100 km/h in v tem športu ni nobene lepote. V petek zvečer smo se nato odpravili na 2 urni polet na Fiji, ter na Fijiju pristali ob 2. uri zjutraj v nedeljo. Ja vmes smo prečkali dnevno črto, tako da 17.2. v našem koledarji sploh ni obstojal, oz. je trajal vsega 15 min, preden smo morali prestaviti uro in datuma na lokalni čas. Zdaj vsaj mem kako izgleda če se iz celega dneva spominjaš vsega 15 min, pa še to v letalu. Res pester dan. Tudi tukaj te pred letališčem čaka cela četa lokalnih agentov, ki ti ponujajo hotele in dobro je če vsaj približno veš, kam boš pičil. Mi najdemo enga (pre)blizu letališča, tako da vse do jutrajnih ur nabijajo letala, ki pristajajo in vzletajo. Nič hudega saj imamo dva bazena, zajtrk, sveže sadje, kavo v sobi, …Plaža je tudi menda blizu, menda ne ravno najlepša, zato pa so otoki, na katere se gre s trajektom raj na zemlji. Danes bolj izležavanje v hotelu, da se malo spočijemo od včeraj, ko nas je vse po vrsti močno opekel sonce, čeprav smo že vsi zapečeni iz vseh strani.

Izležavanje na Cookovih otokih

2007-02-16T00:48:00.000+01:00

Ja vem, javljam se vse bolj na redko, a kaj ko je tukaj tako lepo. Včeraj je prvič na celi poti do sedaj padal tudi dež, bolj kakšna huda plohica, po kakšni uri je že sijalo sonce. Sicer je tukaj pasje vroče, zato smo popoldan šli na manjši slap malo bolj v notranjost (1 km) in v senci gozda je bila prav fino, tudi voda je bila prav fino osvežujoča, vsaj za razliko od morja, ki je že prav prekuhano vroče. Je pa fino, postaviš se v vodo, stojiš na miru kakšni minuto in že plava okoli tebe cel trop ribic in rib vseh vrst. Danes plan rentanje skuterja, sam prej moramo kupit Cooks driving licence, pol pa zvizzz, …So pa ljudje res ful prijazni, včeraj nas je en gospod peljal na pick-upu nazaj v hotel, ko je videl, da smo zamudili avtobus (20 km). Fino je tudi to, da ko je osega greš v vodo, hodiš vmes mal poplavaš in po kakšnih 10 min si na drugem otoku, skoraj čisto sam. To pa je fino.

Cooks

2007-02-14T02:12:00.000+01:00

Let je trajal vsega slabi 2 uri. Vmes dobimo celo sendvič za malico. Končno otok, kjer govorijo jezik ki ga razumemo, Maorščina. No ja, vsi govorijo tudi polomljeno angleščino, ki je tudi uradni jezik. Hostel Vara beachhouse nas stane 65NZ$, a za ta denar dobimo, 4 postelje, kuhinjo, lastno plažo, palme kot se spodobi, visečo mrežo na verandi, ahhhh. Tle pa bo uživancija. Ljudje so tukaj, ful bolj prijazni, ko sem šel v mesto (na štop) me vsi lepo pozdravijo, tudi domačini ob cesti, in tudi veliko bolj čisto je tukaj. Cene so neprimerno bolj spodobne kot na Tahitiju, kjer je menda minimalna plača okrog 1000€, jaz pa revež s par kovanci lutam po svetu.

Heureka, na Cookovih imajo Dial-up.

Moorea

2007-02-14T02:11:00.000+01:00

Končno smo preživeli dan v raju. Nedelja in v planu imamo tistih 7 min dolg polet na otok Moorea. Booking in čekiranje je kot po Prešernu, vse na izi. Pilot in koplit (beri ena in ista oseba) nas hitro spravi na dobrih 100m višine (max višina dneva je bila 110m), čez koralne grebene preko morskih globin na rajski otok Moorea. Iz letališča se poš odpravimo na bližnjo plažo, kjer ravno ta dan praznujejo nek lokalen praznik, tko, da je plaža polna domačino, ki tekmujejo v raznih tekmovanjih, od metanja sulic, do teka po plaži s šopom banan in kosovov na rami. Res pravi, dan za uživanje. Tudi sonce pripeka too much, kar zvečer občutimo, vsaj jaz in Silva, Tjaša je itak zaščitena z majčkam in klobučki,…Ves dan je bil bolj izležavanje in kopanje, se pravi zares uživaško. Za kosilo, pečena riba in pečen piščanec na žaru, za sladico pa domač sladoled z okusom banane. Še to banane so tuki ful majhne, okrog 10 cm, en šop pa stane 200 frankov (slaba 2€, približno 10 kom). Malo pred 5 uro se z avionom vrnemo na Tahiti, ker v nedeljo ni avtobusov, štopamo. Po 5 min, dobimo štop, a se spet z našo francoščino zgovarjamo tako težko, da raje oni presedlajo na angleščino. To pa je bil tudi na zadnji dan na Tahitiju, saj zjutraj že letimo na Cookove otoke.

Inland

2007-02-11T05:21:00.000+01:00

Okrog 10 ure, se le odpravim v notrajnost, po navodilih domačinov, me pot vodi mimo lokalnega smetnjaka, ki se po kakšnem km, prelevi v prelep razgled v notranjost. Pragozd dobi tukaj svoj pomen, po približni uri lepe hoje, zmanka poti v vasi na koncu doline. Z mojo franciščino uspem zvedet, da moram preko reke ter nato navpično gor. Točno tako je tudi bilo, voda mi sega nekje do pasu nato pa navpično gor. Hodim še kakšno uro, da prispem na okrog 750m, kjer me čaka 2 m visok slap, ki mi pride prav za krajšo pavzo, da se malo zmočim. Hodim še kakšnih 10 min, ko prispem na vrh približno 800m visoko. Od tu naprej lepa ravna steza vodi naprej do »plato du oranges«, vendar sem že skoraj pod bazo, malo začenja deževati in udari strela, imam dovolj zato se obrnem. Vrha Mt. Marau nisem dosegel, saj je visok 1493m, a kljub temu, mi pogled na dolino čisto zadošča. Pot navzdolj je kar težka, vse drsi in ni čudno, da enkrat kar fino obrišem po tleh. V dolini me pričaka domačin, ki mi ponudi vožnjo v kamionetu nazaj v civilizacijo. Tudi z avtom traja vožnja nazaj kakšne pol ure, zapelje pa me čisto do hotela, zato mu dam 500 frankov (4 €), pa je tako skakal od veselja, da ne vem kdo je bil bolj vesel, on denarja ali jaz vožnje.

Tole z netom je pravi "nightmare".

Paea

2007-02-11T05:08:00.000+01:00

Do sedaj smo se že kar dobro namestili, tud par plaž smo že najdl, tko da kar dobro uživamo. Telefon tuki ne dela sploh, internet je že prava znanost, pe še cel premoženje stane. Včeri smo šli v Papeete, ker smo imel v planu, izlet na en otok z avionom, let traja celih 7 min, pa je blo tolk zaseden, da smo prestavili na nedeljo. Za dons imam mal v planu obisk notrajnosti otoka, če bo zneslo z vremenom, saj je v notrajnosti prava džungla in ne bi rad kje obtičal. Najvišji vrh je visok mal čez 2200 m, in je eden višjih v Franoski polineziji. Sicer bom probal it na mal manjšega, bolj da vidim razgled in mal povoham v notranjost, kot pa da raziskujem neraziskana območja otoka.
Papeete je edino malo večje mesto na otoku, pa je tud mesto, kot vse na otoku, prava džungla, vse zanemarjen, vmazan, vse prej kot raj na zemlji. Na tržnici smo še najboljš počutil, hrana na tržnic, je bila kar dobra, če druge ne, je bila vsaj poceni, saj je vse drugo drago kot žafran. Turistov, ki se pripeljeo sem ladjo, je tako veliko, da ko se vsujejo v mesto, postane prava norišnica, nič kaj domače. V »hotelu« je kar veliko ljudi, večina jih govori francosko, kar za nas ni problem, saj tekoče govorimo francosko, sam ne vem zakaj nas nihče ne razume. Tud ko pridemo na avtobus, traja par minut predem jim razložim, kam bi radi šli, so pa vsaj ljudje prijazni in se zares trudijo. Cene avotbusa se spreminjajo iz minute v minuto in vsak daj je ceneje, tko, da sloh ne vem koliko je zares. Šoferju daš nekaj denarja, včasih ti celo kaj nazaj. Kar neki. Sem pa izvedu, da je na Cookovih otokih 100x boljše in komaj čakam, da se prestavimo tja.
Dostop do neta imajo tukaj neverjetnih 256 kB, tko, da fotk ne bo, ker dela ful počas, pa še neki lovdajo.

Tahiti

2007-02-09T01:16:00.000+01:00

Po več kot osmih urah v zraku, zjutraj okrog pete ure le pristanemo na prvem od eksotičnih otokov, Tahiti – Papeete. Kmalu ugotovimo, da bo prava borba za hotel, saj tisti, oz. tista, dva, katere sem imel v planu, sta zasedena, sledi obisk lokalne agencije, nič sreče, razen če izvzamem ponudbe za 200€, ki pa mi ne dišijo, zato bolj na blef pokličem lokalne zasebnike, ki oddajajo sobe in po kakšnem 10 poskusu, mi le uspe najti enega za 65$ z zajtrkom, kar je sicer super cena za tale otok, smo pa kakšnih 20 km iz mesta, a upam da nam to ne bo delalo problemov, saj imamo itak v planu prečesat otok. Trenutno je tukaj deževna doba, menda je že 14 dni samo dež in oblačno, zato se pri zajtku pošalim, da mi vedno prinesemo lepo vreme in glej za zlomka, ura je 12 razen kongestusov v notranjosti otoka pribija sonce, sopara sicer huda, vročina pa tudi. Če bo tako vse dni potem smo zmagal. Sicer pa ima naš otok kar visoke hribe, najvišji okoli 2200 m, a obdan s samim tropskim gozdom, tako, da ne verjamem, da bomo prav veliko raziskovali notranjost, bi se pa vseeno rad sprehodil na bližnji, malo čez 1000m visok hrib iz katerega je menda prečudovit razgled. Plaže so na našem delu otoka bolj boge, se bo treb malo zapeljat z avtobusom proti jugu otoka, Bora Bora je tudi 250 km stran, tako, da ne pride kaj prav, za obisk kakšnega drugega otoka, pa bi tudi potreboval kakšen da več.

Back to LA

2007-02-09T01:05:00.000+01:00

Death valley je za nami in pot nas je vodila nazaj v Los Angeles. Ker smo imeli še nekaj ur časa, preden smo se odpravili na letališče, smo še enkrat zavili v Holywood, ugotovili, da se v zadnjih dneh, ko nas ni bilo ni nič spremenilo, se raje odpravimo na plažo, zopet na Venice beach, kjer nas dočaka tudi sončni zahod s čimer tudi zaključimo dan. Od tu se skoraj eno uro vozimo do letališča, prava norišnica, sploh če fališ kakšen odcep. Vseeno pridemo, do časa na letališče vrnemo avto in že naš čaka polet na Tahiti.

Death valley

2007-02-07T19:27:00.000+01:00

Kot po planu, smo se danes odpravili v Death valley in če sem včeraj govoril o Luni in Marsu, hmm, potem bom danes govoril o Jupitru in Saturni, ja, tole tuki je čist druga planet. Že kmalu potem, ko smo se začeli prebliževati Death Valley-u, je bilo jasno, da bo danes totalno oklopljen dan. O živalstvu ne duha ne sluha, opazili smo le dva divja zajca in enga martinčka, smo pa opazili, da je vse belo, sol, ne vem sicer od kje se je vzela, a zgleda odklop. Vsaka skala je nekaj posebnega, vsak ovinek prinese nekaj novega, kar ne moreš, da se ne bi načudil tem lepotam. Že dolgo tega, so v teh krajih iskali zlato, zato sem tudi jaz poizkušal, kakšnih 5 min, in najdu par kamnov rumene barve in nekaj železa. Zdaj sem pa bogat. Kot bogataši smo se odpravili ogledat najnižjo točko na »western hemisphere«, kot je rekla rangerka, ki je 85,5 m pod morsko gladino, hkrati pa naj bi bila tukaj tudi največja višinska razlika med hribom in dolino v celi Ameriki. Ne vem sicer točno, kako so prišli do tega, a nekaj bo že res, če tako propagirajo. Pot skozi park se je vlekel cel dan, tko, da smo šele ponoči prišli v Ridgecrest, od koder jutri rinemo nazaj v civilizacijo in naprej na Tahiti. Let imamo šele proti večeru, tko, da imamo cel dan časa da se priguncamo na LAX.

Pa dodal sem še eno fotko »Route 66«, da se ve, kje smo bli. Obdelali smo kar velik del tega routa, vsega skupaj okrog 5 km, in na tem delu opazili okrog 50 oznak »Route 66«, če je cel route tako označen potem ga je pa težko zgrešit.

Sem imel dons mal probleme z netom, tko, da sem dons mal kasnej dodal tele fotke. Upam, da niste hudi. Smo pa sedaj že na pol poti v LA, ternutno v Lancester city v shopping centru.<

Joshua Tree National Park

2007-02-06T05:22:00.000+01:00

Palm Springs smo zapustili, in ni nam žal. Mesto kot mesto sredi puščave, same palme pa zlikana travca, brez veze, a ne. Ja, ja vem, ampak nam res ni do ogledovanja mest in počičkanih hiš, zato gremo raje v puščavo. Ni ravno peščena, je pa puščava. Joshua tree, leži v Mojave desert in jo toplo priporočam, vsakemu, ki bo hodil tod mimo. Vožnja skozi NP je dolga približno 70 km, vendar je en kup stran poti, ki ti kilometrino močno poveča, a kdo bi štel, ob vseh teh lepotah. V visitors centru, mi na hitro uturijo en zaljevid, in zares prijazna rangerka, mi pove MUST SEE lokacije, ter še nekaj "skritih "lokacij. Prvo gremo na en tolmunček, pa skale, puščava, skale, drevesa (najprej majhna, nato pa že kar velika) , ...Saj sploh ne morem tako naštevat, skratka nepopisno lepo. In če se še kdo sprašuje ali so Američani zares pristali na lunu, oni imajo luno tukaj, celo nekaj krajev z imenom luna.. in ko bodo čez nekaj let dejali, da so pristali na Marsu, ... to je to.
Dan (noč) smo nato nadaljevali bolj v avtu do mesta Barstow od koder jutri rinemo v Death valley. Sicer so na poti do Barstowa tako lepe table, ki kažejo na Las Vegas, da sem kar nekajkrat mislim potegnit črto in s tistim nekaj $$ v žepu obogateti. Na koncu le zaidemo in se po Route 66, zapeljemo do hotela.

Palm Springs

2007-02-05T03:48:00.000+01:00

Pa se spet vozimo. Tokrat smo se odpravili malo bolj v notranjost, bolj točno proti Palm Spingsu, kjer smo se tudi nastanili. Kmalu potem, ko smo zapustili LA, se je pokazal pravi obraz puščave. Sve golo i boso, kot pravi Mujo. Hribči so prava paša za oči in Silva kmalu pogrunta, da gledam več gor kot na cesto, no ja, če sem pa iskal pidalce. Pa jih ni blo, valda, če pa veter nabija. Veternic, je pa tuki več kot sem jih vidu kjer koli do sedaj, ni konca. Sicer pa je bilo danes ža kar poletno, 83 stopinj F, oz. tam okrog 27 C, če se ne motim. V hotelčku nas pa čaka zunanji đakuzi in po celem dnevu se prav prileže malo namakanja. Za jutri pa plan ogled Joshua Tree national parka, ter vožnja proti Death valley.

LA here we come

2007-02-04T06:13:00.000+01:00

Ura je 2:30 po lokalnem času. Vsi smo že zbujeni in naspani. Tehlih 9 ur časovne razlike nam dela kar nekaj preglavic. Nekako se valamo levo in desno tja do 5 ure, ko nam je že vsem preveč. Zajtrk : jajca in palačinke na &(&%%&(() način. Super stvarca. Po zajtrku pa na plažo, najprej kar na eno, ki je bila prav zanimiva, pol pa pa še na Venice beach pa vse tja do Santa Monice. Čudakov in frikov ni konca. Robe pa tud dost, čeprav se jim pozna kakšno hrano jejo. Pa ni panike.
A ja, temp. so blo dons mal čez 70 F, sam bog ve kolk je to, po mojem okrog 22-24, sam je pa tud veter mal pihu, tko, da ni blo prav fino. Je pa zjutri in zvečer še zmeri mraz, zna bit okrog 10. Je pa za juter napovedan spet sonček in še topleje. Popoldan smo šli še v Holywood. Če ne blo tistih zvezd po tleh,..., no ja, majo vsaj velik lučk. Do napisa pridet, je pa tud cela znanost. Kot ponavad, sem izbral neko mojo varijanto, šel na en hribček, mal popešaču in glej ga zmolka, napis. Odlično, vidim clo potko, po kateri bi se prebil čisto na vrh, a semi ne da, grem raj gledat kje bo moja zvezda.

Končno na poti

2007-02-03T04:56:00.000+01:00

Če smi bli zadnje dni bl napeti, pa je le napočil trenutek, ko smo se veselo odpravili na pot.

Brnik - London
Pot je minila brez zapletov, tudi transfer Gatewick Heathrow smo opravili v 40 min, nibene panike sploh pa ne sledi o "največjem parkingu ", Londonski obvzoznivi.

London - LA
Let je traja 11 ur, sem smo prispeli okrog 18 ure po lokalnem času oz. okrog 3 zjutraj po načem. Smo kar zmatran, sploh pa Tjaša. Moram priznat, da sem že kar mal pozabu, kako zgleda 10 ur sedet in nič ne delat. Sicer pa že jutri v akcijo v "Holivud".

Štrajk

2007-01-30T21:02:00.000+01:00

Evo kot zaklet v Angliji štrajkajo. Še sreča, da letim z Novozelanci, upam, da oni nebojo štrajkal. Je pa zadnje dni taka gužva, da sploh ne vem kdaj bom spakiru stvari. Silva ma že vse, pa Tjaša tud že, sam jaz se še neki obiram. Glih gledam mal po tejle šari, pa nimam pojma kam jo bomo zbasal, kot da bi šli za en mesec od doma. A ja, saj gremo. No ja ipak bo treba mal zreducirat sicer bomo že na Brniku obtičal z vso kramo.
V petek, je še ful lep vreme napovedan, sam me pa neki skrbi. Na to pot gremo, da se izognemo mrazu, da gremo mal v tople kraje, pa je taka napoved, da bom po mojem šol iz toplih v mrzle. Mislem, a Trontelj ne ve, da je pr nas že zima.

Okrog sveta

2007-01-28T10:59:00.001+01:00

Še mal plana, da boste vedeli kje približno se nahajamo.
Ljubljana, London, Los Angeles, Tahiti, Cookovi otoki, Fiji, Nova Zelandija, Japonska, London, Ljubljana.
Štart 2.2.2007. Vračamo se 3.3.2007.

Zimska Liga Lijak

2007-01-27T20:35:00.000+01:00

Še ena zimska liga je za nami. Letenje je bilo sicer lepo, čeprav sem naredi par felerjev in nisem prišel niti blizu cilja. No ja, so vsaj drugi mal boljš odletel.

2007-01-26T20:07:00.000+01:00

Evo, da nam ni dolgčas, nam lepo poskrbi vreme. Za jutri lepa napoved, sicer mraz, a bolje kot čepeti notri in gledati TV, zato se jutri kot večina odpravljam na Lijak, po dolgem času zopet mal plahto raztegnit, ter hkrati probat kaj odletet. Če bo šlo ja.

Poleg vsega, pa še vedno odštevam, tokrat še 7 dni. Dons sem na plano potegnu ruzake za na pot, plaču Coris, .. Sploh ne vem kdaj bom pakiru, k sem zadnje dni v službi tok zaseden, sicer pa važn, da mam kopalke, denar in passport. Drugo bomo pa mal proviziral, pa bo.

2007-01-25T11:03:00.000+01:00

Končno, doma že vsi komaj čakamo. V bistvu je še 8 dni do odhoda, sem pa kot majhen otrok, ki komaj čaka da gre na morje. Večino stvari imamo že urejenih, avionske karte so pripravljene, manjka še par malenkosti, ki pa jih bomo pripravili v naslednjih dneh.
Kot nalašč je včeraj še zapadel sneg, temperature so se spustile pod nič, in zgleda, da je res že čas da spokamo na pot.

2007-01-17T15:49:00.000+01:00

Nedeljske Dražgoše je odpihnu veter, čeprav so eni letel (skočil), sem jaz doma gledu TV. Čista zguba cajta. Sicer sem mal pojadru v torek, pa sem glede na super napoved kar mal razočaran.

Še dobre novice. Končno sem dobil avionske karte za naš izlet. Štartamo 2.feb zgodi zjutraj iz Brnika v London, pol pa naprej. Vso stvar že komi čakam. ZA drug teden je še sneg napovedan, tko, da bo ta še zadnje dneve lepga vremena vzel, pol pa že itak gremo.

Zimska Liga

2007-01-13T19:51:00.000+01:00

Gašper, nas je vse skupaj grupno nate... Najprej nam že na poti sporoči, da vreme vendarle ni tako idealno kot je poročal zjutraj po SMS-u, zato nas pošlje na Kovk. O kakšni ligi ni blo govora, zato prav se prav kmalu spravimo v zrak in nekateri manj drugi malo več pojadramo na vetru. Vsaj to. Popoldan se sicer malo zjasni a večina jih takrat že vegetira ob pivu nekje v dolini. Kljub vsemu je bil lep dan za letenje.
Če drugo ne, sem po dolgem času spet malo pojadral. V zraku sem bil dobri 2 uri, in za spremembo je bilo tokrat zares spoščujoče. Za jutri sicer slaba napoved a upam, da bo vreme zdržalo, saj se že zgodaj zjutraj odpravljamo na Dražgoško goro, kjer bo jutri pohod. Mormo mal planince in OFovce iz zraka zraketirat.

Magus 5

2007-01-07T21:10:00.000+01:00

Tolmin, še mal za probo

test

2007-01-07T20:29:00.000+01:00

test