Auckland - New Zeland

Zopet na poti. Tokrat smo odleteli par ur stran v Novo zelandijo, točneje v Auckland. Že takoj na pristanku, nas pričakajo močno zaostreni varnostni in bio pogoji. Seveda se jim nismo izognili, zato moram razpakirati vse školjke, kipce, maske, .., ki him moa predati v karanteno oz. v dezinfekcijo, kar me stane 35 NZ$, pa ja nam jim bo, sam , da se vas losam, mi bojo pa velik del prtljage zato hranili do odhoda, ko jo bom spet prevzel. Kmalu nato ugotovim, da rent-a-car ni enostavna zadeva. Vsi (ugodni) so razprodani, tudi večina ostalih, edini ima na voljo še Avis, hvala bogu. Z avtom, malo po levi malo po desni se nato odpravimo v mesto, najprej v mestni park, kjer imajo ravno generalko za jutrišnji veliki operni koncert. Malo po parku, do muzeja, nato v Downtown. Naš Surf&Snow backpakers, ki je v strogem centru mesta, ima na voljo samo še eno sobo, ravno prav. Hopla in že smo v mestu, sprehod v večernih urah je prav prijeten.

Castaway

Tom Hanks v glavni vlogi. Ja res je, danes smo bili na otoku otoku Castaway, kjer so snemali istoimenki film. Filma si žal se nisem ogledal, zato pa ga sedaj sigurno bom. Saj ne da bi me film zanimal, ampak, da vidim kje točno so kaj posneli. Pa da začnemo na začetku. Ladja nas je zjutraj odpeljala skoraj 1 in pol vožnje stran od glavnega otoka, preko malo morje manjših in velikih otočkov do željenega cilja. Na otoku imajo cel kup hiš, najcenejša nastanitav za en dan pa stane 680$, hišica ob obali pa okrog 1700$ na dan, tko, da smo se mi odločili ostati en cel dan, ter se nato vrniti v naš »skromen« hotel. Na otoku se da kar fino zabavat, predvsem izležavat na soncu, kpat v morju med ribami in koralami, mogoče še celo kaj drugega. No to drugo je frcange figuric za damo v luknico, podobno kot biljard le da se vse skupaj frca. To sva s Silvo igrala skupaj z nekaj domačini in stvar je ful smešna. Pa še to, Tjaša se je dons prvič potunkala. Jutri zjutraj okrog 10 ure pa že letimo naprej za Auckland NZ, od koder pa upam, da se bomo lahko javljali dnevno.

Bounty island in South sea island

To sta dva od otokov, ki smo jih obiskali danes, oba otočka sta od mainlanda oddaljena vsega 30 min vožnje z ladjo, vendat teh 30 min predstavlja mejo med rajem in …Prvo se ustavimo na Bountiju, malo večja različica otočka iz razglednice, na njem par kolib, en bar, en TV, en bazen s sladko vodo, en …Tukaj je naša Tjaška prvič v življenju splavala brez rokavčkov in sicer je preplavala celo širino bazena, tko, da jutri dobi nagrado. Je pa bla tako ponosna, da je potem še cel dan govorila o tem. Naprej, nekaj urah na otočku, ki smo ga prehodili kar celega, smo se z ladjico odepljali na sosednji otok, na katerem je tudi ena koliba, ki pa je all-in-one kompleks. Pijačo in hrano smo imeli tukaj cel dan zastonj, tko, da smo ful užival v izležavanju. Malo smo šli snorklat, mal igral odbojko, spet mal plaval, pa plaval, preden smo spet šli plavat, pol je pa celo mal dež začela padat (3 min) itak pa je že bil čaz da spokamo nazaj. Okrog je preko 20 malo večjih otočkov in celo morje otočkov samo z eno palmo na njem, tko, da sigurno ponovimo takle izlet samo na drug otok. Približni 2 do 3 ure vožnje z ladjo iz glavnega otoka, pa te pripelje v skupino otokov, ki so vulkanskega izvora, sam je pa to za nas mal predeleč, itak pa mormo še kaj za drugič prišparat.

Bula – Fiji

Bula (welcome, how are you, ..), to je beseda, ki jo slišiš za vsakim vogalom, v vsaki trgovini, od skoraj vsakega na ulici, hodiš po ulici in bula, ti pa nazaj bula, pa spet bula, …To je sigurno največkrat izgovorjena beseda tukaj. Ljudje tukaj so nekakšna mešanica med Indijci, novozelenci pa verjetno še kaj. Sicer naj bi bili kristjani, pa je na ulici po mojem največ hindujcev, zato je v mestu Nadi tudi nekakšen hindujski tempelj, ki je načičkan na vse strani. Nadi naj bi bil nekakšna turistična metropola tukaj na Fijiju, pa se potemtakem komaj predstavljam kakšno je navadno mesto, ker je že tukaj pravi šmorn. Mesta so zgleda tukaj na Pacifiku prava zmeda, medtem, ko so otoki okoli pravi raj. Sicer pa gremo jutri na otočke, pa da vidimo, kaj je res.

Fiji

Zadnja dva dni na Cookovih otokih smo prebredli s skuterji. Dvakrat so nas ustavli policaji in obakrat dobili ustni opomin. Porabili skoraj pol tanka bencina in otok okrožili dvakrat v celoti pa še parkrat na pol. Otok je res majhen a izjemno lep. Vmes smo se ostavili tudi na lokalnem izgišču za football oz. naš ragbi, kjer smo opazili, da imata dva lokalna kluba tekmo. Otok je že itak ful majhen pa imajo dva kluba, ne morš verjet. Grobi so 100 km/h in v tem športu ni nobene lepote. V petek zvečer smo se nato odpravili na 2 urni polet na Fiji, ter na Fijiju pristali ob 2. uri zjutraj v nedeljo. Ja vmes smo prečkali dnevno črto, tako da 17.2. v našem koledarji sploh ni obstojal, oz. je trajal vsega 15 min, preden smo morali prestaviti uro in datuma na lokalni čas. Zdaj vsaj mem kako izgleda če se iz celega dneva spominjaš vsega 15 min, pa še to v letalu. Res pester dan. Tudi tukaj te pred letališčem čaka cela četa lokalnih agentov, ki ti ponujajo hotele in dobro je če vsaj približno veš, kam boš pičil. Mi najdemo enga (pre)blizu letališča, tako da vse do jutrajnih ur nabijajo letala, ki pristajajo in vzletajo. Nič hudega saj imamo dva bazena, zajtrk, sveže sadje, kavo v sobi, …Plaža je tudi menda blizu, menda ne ravno najlepša, zato pa so otoki, na katere se gre s trajektom raj na zemlji. Danes bolj izležavanje v hotelu, da se malo spočijemo od včeraj, ko nas je vse po vrsti močno opekel sonce, čeprav smo že vsi zapečeni iz vseh strani.

Izležavanje na Cookovih otokih

Ja vem, javljam se vse bolj na redko, a kaj ko je tukaj tako lepo. Včeraj je prvič na celi poti do sedaj padal tudi dež, bolj kakšna huda plohica, po kakšni uri je že sijalo sonce. Sicer je tukaj pasje vroče, zato smo popoldan šli na manjši slap malo bolj v notranjost (1 km) in v senci gozda je bila prav fino, tudi voda je bila prav fino osvežujoča, vsaj za razliko od morja, ki je že prav prekuhano vroče. Je pa fino, postaviš se v vodo, stojiš na miru kakšni minuto in že plava okoli tebe cel trop ribic in rib vseh vrst. Danes plan rentanje skuterja, sam prej moramo kupit Cooks driving licence, pol pa zvizzz, …So pa ljudje res ful prijazni, včeraj nas je en gospod peljal na pick-upu nazaj v hotel, ko je videl, da smo zamudili avtobus (20 km). Fino je tudi to, da ko je osega greš v vodo, hodiš vmes mal poplavaš in po kakšnih 10 min si na drugem otoku, skoraj čisto sam. To pa je fino.

Cooks

Let je trajal vsega slabi 2 uri. Vmes dobimo celo sendvič za malico. Končno otok, kjer govorijo jezik ki ga razumemo, Maorščina. No ja, vsi govorijo tudi polomljeno angleščino, ki je tudi uradni jezik. Hostel Vara beachhouse nas stane 65NZ$, a za ta denar dobimo, 4 postelje, kuhinjo, lastno plažo, palme kot se spodobi, visečo mrežo na verandi, ahhhh. Tle pa bo uživancija. Ljudje so tukaj, ful bolj prijazni, ko sem šel v mesto (na štop) me vsi lepo pozdravijo, tudi domačini ob cesti, in tudi veliko bolj čisto je tukaj. Cene so neprimerno bolj spodobne kot na Tahitiju, kjer je menda minimalna plača okrog 1000€, jaz pa revež s par kovanci lutam po svetu.

Heureka, na Cookovih imajo Dial-up.

Moorea

Končno smo preživeli dan v raju. Nedelja in v planu imamo tistih 7 min dolg polet na otok Moorea. Booking in čekiranje je kot po Prešernu, vse na izi. Pilot in koplit (beri ena in ista oseba) nas hitro spravi na dobrih 100m višine (max višina dneva je bila 110m), čez koralne grebene preko morskih globin na rajski otok Moorea. Iz letališča se poš odpravimo na bližnjo plažo, kjer ravno ta dan praznujejo nek lokalen praznik, tko, da je plaža polna domačino, ki tekmujejo v raznih tekmovanjih, od metanja sulic, do teka po plaži s šopom banan in kosovov na rami. Res pravi, dan za uživanje. Tudi sonce pripeka too much, kar zvečer občutimo, vsaj jaz in Silva, Tjaša je itak zaščitena z majčkam in klobučki,…Ves dan je bil bolj izležavanje in kopanje, se pravi zares uživaško. Za kosilo, pečena riba in pečen piščanec na žaru, za sladico pa domač sladoled z okusom banane. Še to banane so tuki ful majhne, okrog 10 cm, en šop pa stane 200 frankov (slaba 2€, približno 10 kom). Malo pred 5 uro se z avionom vrnemo na Tahiti, ker v nedeljo ni avtobusov, štopamo. Po 5 min, dobimo štop, a se spet z našo francoščino zgovarjamo tako težko, da raje oni presedlajo na angleščino. To pa je bil tudi na zadnji dan na Tahitiju, saj zjutraj že letimo na Cookove otoke.

Inland

Okrog 10 ure, se le odpravim v notrajnost, po navodilih domačinov, me pot vodi mimo lokalnega smetnjaka, ki se po kakšnem km, prelevi v prelep razgled v notranjost. Pragozd dobi tukaj svoj pomen, po približni uri lepe hoje, zmanka poti v vasi na koncu doline. Z mojo franciščino uspem zvedet, da moram preko reke ter nato navpično gor. Točno tako je tudi bilo, voda mi sega nekje do pasu nato pa navpično gor. Hodim še kakšno uro, da prispem na okrog 750m, kjer me čaka 2 m visok slap, ki mi pride prav za krajšo pavzo, da se malo zmočim. Hodim še kakšnih 10 min, ko prispem na vrh približno 800m visoko. Od tu naprej lepa ravna steza vodi naprej do »plato du oranges«, vendar sem že skoraj pod bazo, malo začenja deževati in udari strela, imam dovolj zato se obrnem. Vrha Mt. Marau nisem dosegel, saj je visok 1493m, a kljub temu, mi pogled na dolino čisto zadošča. Pot navzdolj je kar težka, vse drsi in ni čudno, da enkrat kar fino obrišem po tleh. V dolini me pričaka domačin, ki mi ponudi vožnjo v kamionetu nazaj v civilizacijo. Tudi z avtom traja vožnja nazaj kakšne pol ure, zapelje pa me čisto do hotela, zato mu dam 500 frankov (4 €), pa je tako skakal od veselja, da ne vem kdo je bil bolj vesel, on denarja ali jaz vožnje.

Tole z netom je pravi "nightmare".

Paea

Do sedaj smo se že kar dobro namestili, tud par plaž smo že najdl, tko da kar dobro uživamo. Telefon tuki ne dela sploh, internet je že prava znanost, pe še cel premoženje stane. Včeri smo šli v Papeete, ker smo imel v planu, izlet na en otok z avionom, let traja celih 7 min, pa je blo tolk zaseden, da smo prestavili na nedeljo. Za dons imam mal v planu obisk notrajnosti otoka, če bo zneslo z vremenom, saj je v notrajnosti prava džungla in ne bi rad kje obtičal. Najvišji vrh je visok mal čez 2200 m, in je eden višjih v Franoski polineziji. Sicer bom probal it na mal manjšega, bolj da vidim razgled in mal povoham v notranjost, kot pa da raziskujem neraziskana območja otoka.
Papeete je edino malo večje mesto na otoku, pa je tud mesto, kot vse na otoku, prava džungla, vse zanemarjen, vmazan, vse prej kot raj na zemlji. Na tržnici smo še najboljš počutil, hrana na tržnic, je bila kar dobra, če druge ne, je bila vsaj poceni, saj je vse drugo drago kot žafran. Turistov, ki se pripeljeo sem ladjo, je tako veliko, da ko se vsujejo v mesto, postane prava norišnica, nič kaj domače. V »hotelu« je kar veliko ljudi, večina jih govori francosko, kar za nas ni problem, saj tekoče govorimo francosko, sam ne vem zakaj nas nihče ne razume. Tud ko pridemo na avtobus, traja par minut predem jim razložim, kam bi radi šli, so pa vsaj ljudje prijazni in se zares trudijo. Cene avotbusa se spreminjajo iz minute v minuto in vsak daj je ceneje, tko, da sloh ne vem koliko je zares. Šoferju daš nekaj denarja, včasih ti celo kaj nazaj. Kar neki. Sem pa izvedu, da je na Cookovih otokih 100x boljše in komaj čakam, da se prestavimo tja.
Dostop do neta imajo tukaj neverjetnih 256 kB, tko, da fotk ne bo, ker dela ful počas, pa še neki lovdajo.