Še pot domov

Zadnji dan smo preživeli v raziskovanj Seattla in njegovih parkov. Tako smo odšli malo na štadion Seattle Marinersov, na ogled softball igrišča, kjer je trener Tjaši podaril tri žogice, da bo lahko pridno vadila tudi ob prihodu v Slovenijo.

Nadaljujemo na vadbišču za golf. 5$ za košarico žogic in pridno butamo po vadbišču. Ostane nam še veliko časa za sprehajanje in ogledovanje parkov in ostalih nemestnih znamenitosti kot so plaže, svetilniki, indijanska centri, ...
Dan odhoda domov pa so nam popestrili Blue Angelsi, ki nam na poti proti letališču vzamejo drgoceno uro časa, tako, da pridemo na letališče le dobro uro pred odhodom. Na srečo Air France zamuja 3 ure, tako, da ni panike. Moram pa pohvalit Air France sa sem danes (7.8.2010) dobil sporočilo, da let AF309 s 5.8. zamuja. HVALA! LOLBoeing, ostane na planu za drugič, Blue Angelsi pa to, ...So zasedl Boeingovo celotno letališče in verjetno celotno Seattelsko policijo, ki jo premorejo.
Na poti domov smo si ogledali še nekaj lokalnih znamenitosti Pariza, ....

Pacific coast

Port Angeles zapustimo še v jutranji megli, kot v kakšni grozlivki. Počasi se megla le skadi, in dan izgleda prav kičast. Ob enem od prvih postankov ob poti, Tjaša opazi beloglavega orla (dokaz spodaj), jipi, to pa je eleganca v letu. Bolj kot smo se bližali obali Pacifika, bolj oblačno je bilo in, ko le končno pridemo tja, je že tko mraz, da brez velurjev spet ne gre. Ob obali je na tone dreves, kamorkoli se obrneš jih vidiš. Kljub vsemu je pogled na obalo prečudovit. Dan hitro mine, a še preden se konča, gremo na turo skozi pragozd, saj mi je en domačin rekel, da bom skoraj sigurno lahko videl medvede. No teh nisem videl, sem pa videl veverico, če to kaj šteje. Zvečer se tako končno priguncamo v Aberdeen. Jutri pa dolga do Seattla in ogled Boeinga.

U.S.A.

Ne vem sicer kako se imate doma, a tukaj postaja prekleto mraz. Še dobre da smo s seboj vlekl velurje in dolge hlače, sicer bi zmrznil.
Dopoldan smo si ogledal jug otoka in šli v FUCA park. Les leži po plažah kot za hec, videl smo kače, tjulne, gromozanske meduze, srne, ...tuki je prava divjina, ampak odklop pa je. Glede na to, da so razdalje dokaj kratke, večino stvari je od Victorie oddaljene 50 do 70 km, smo si lahko ogledal kar nekaj stvari, prehodil, kar nekaj plaž in upam, da tudi veliko videli. Sicer je sam otok po sebi ogromen, in za kaj več bi verjetno potreboval mesec ali pa še več.
Popoldan je bila zopet parada, in koncert na vodi, folka da te kap, večino cest v mestu pa zaprtih, tko, da smo se bolj s težavo prebijal po ulicah. Zvečer pa sledi še 90min vožnje s trajektom nazaj v U.S.A. Še dobro, da smo šli, ker je eno rundo pred nami en padu v vodi in so ble ful zamude. No mi smo čez prišli srečno.

Canada

Potovanje po Ameriki se je preselilo v Kanado. Zaradi izredno dobre pokritosti z netom sem svoje poste mal prestavil. Sicer pa smo šli direkt v British Columbio v Golden, kjer so imeli Kanadčani svoje državno prvenstvo. Pokrajna je zares neverjetna, reke, gore, mušiče, komarji, ...jap. Živali smo mal skompenzirali s pokrajno in bilo je odlično. Letenje je bilo super, čeprav niti približno s tistim, kar smo imeli v Chelanu, pa, kljub vsemu sem odletel skoraj cel task s prvo skupino, saj je konkurenca zares slaba.Iz Goldna smo šli proti Vancouvru, z miljon postanki na poti, nekak nam je uspelo, čeprav mesto samo po sebi niti ni vredno večjega postanka, zato smo se pospravili v Victorio, ki jo vsi tako upevajo. 2h vožnje s trajektom na Vancouver island izgleda prav pravljično. Ko prispemo v Nanaimo, niti nisem več tako prepričan o lepotah Victorie, no bolj kot smo šli proti jugu otoka lepši je bil. Popoldan nam končno tudi uspe priti v Victorio, in mesto je res lepo. Jutri gremo še mal po plažah, nato pa imamo ob 19:30 trajekt nazaj v Ameriko v Port Angeles. Če bo taka kontrola carine kot za v Kanado, potem se nam obeta huda kontrola.Golden, BC, KanadaVancouver, BC, KanadaVictoria, Vancouver island, Kanada

Coeur D`Alene

Večino dneva smo preživeli v Coeur D`Alenu, kjer smo so uživali v dnevu in se kopali v vročem jezeru. popoldne smo šli na pot, saj gremo jutri proti Kanadi.

Columbia plato

No pa smo zapustili Chelan, ter se odpravili na vroče. Pot nas je vodila preko Brewsterja, Coulee dam, potem pa sem preveč pametno gledal na cesto in zalutali smo na prečudovit lake Roosevelt, kjer smo se kopali v Hawk creeku. Zraven je bil prečudovit slap, lovili smo majhne žabe, vse dokler mi ni ena prijazna gospa povedal, da so tam tudi klopotače. Če ne veš, ne boli.
Naprej smo se odpravili v vročini preko 40°C, v zvezno državo Idaho, točneje v Coeur D`Alene.Coulee dam Columbia plato

Tekma je zaključena. Moj končni rezultat je odlično 94 mesto. Se pravi sem med prvih 100, tko, da sem cilj dosegel. Ni za prehvalt. LOL.

Ok, gremo zares, rezultat je pač kakršen je, letenje je bilo odlično, in ne glede na rezultat sem zelo zadovoljen. Poleg vsega, sem se upam, da le zmenil za organizacijo PWCja v na Ratitovcu v 2012. Zadnji dan je bila huda inverzija, tko, da se je prvič bolj splačalo letet po hribih kot po ravnini. No nekateri so to dobro izkoristili, drugi pač ne. Jack Brown je tako zaradi letenja po ravnini na koncu izgubil stopničke. No ja, to na mene ni veliko vplivalo.
Spodaj še nekaj slik iz podelitve, jutri pa pičimo naprej, najprej v Idaho, nato pa na sever v Kanado, kjer se danes začne en prePWC, tko, da se ustavimo tudi tam in malo odletimo. Za jutri so napovedane temperature okrog 108°F, kar je okrog 42°C. To se bomo kuhal.

Task 5 - Rodeo, here we come

Yap, spet sem se nategnu. Dons je bil pa ruker dan, v celmu tednu nisem dobil tolk klofingov kot dons pre štartom. Je blo kar zbutan, sam je šlo. Par minut pred odprtjem markarja, najdem lepo dviganje, ki me dvigne na 2500, tko, da sem točno tam kot vsi drugi, tokrat mal bolj korajžen, prvi potegnem čez kanjon, a kmalu ugotovim, da je vetra na tej višini še čez 20km/h, tko, da sem na markerju skoraj minuto prehiter, mal počakat nato pa pičim naprej, obrnem med prvimi, če ne clo prvi, nato jo pičim direkt nad ravnino kjer sedem, še preden, bi lahko karkoli naredu. Glavnina za mano se odpelje malo bolj levo, kjer pokasirajo steberček, in jo lepo grupno mahnejo naprej, pa popizdevam na podnu.
No, ja človk, bi reku, da se bom do zdaj že nauču kako se gre čez kanjon. Juter je še en dan.
Sicer smo pa zaradi mojega felerja, lahko šli gledat rodeo. Vsaj nekaj pametnega od dneva.

Chelan

Pa nekaj dneh letenja, smo komaj dočakali en dan počivanja. Veter je pihal premočno, da bi se sploh spravili na štart.
Po jutranji kavici tako sledi, ogled mesta in ostale traparije. Kar nekaj jih gre na jadranje, no mi se odpravimo v vodni park, ni ravno velik, ima pa nekaj zanimivih toboganov, in večino dneva preživimo ob pitju toboganske vode.
Popoldan ko smo že vsi zmatrani in napiti, naletimo na sprevod rančarjem skozi mesto, jutri se jim namreč začne rodeo, ki bo v mestu dva dni, žal, je vreme predobro, da si ga bom lahko ogledal, zato pa bosta Silva in Tjaša prav gotovo šla na ogled.

Task 4- It`s the end of the world as we know it, ....

Za mano še en naporen dan. Tokrat spočit in nabrušen napadam. Pred štartom se lepo dvignem s skupino, inverzija nekako vse zaduši in več kot na 2300 ne gre. Zadnjih 10 min pred markerjem vse crkne, zato se zapodim naprej iz 2000m, čez kanjon gre spet vse dol, in ne morem priklopit ravnine. Tokrat sicer malo bolje kot prvi dan, mi dokaj hitro dobim steberček in priplezam nazaj na 1600m, tko, da grem lahko na ravnino, na ravnini pa piha močan veter do 20km/h, zato imam kar nekaj preoblemov dobit odrešilni steber, ki bi me dvignila nazaj v igro. No tega ni in pristanek bogu za hrbtom, pri vročini 35°C, ni nič kaj prijetno, bi bil raje v zraku. Pristanem dokaj blizu ene farme, kar mo da upanje, da pridem do vode in senčke. Sam farma je bila kot iz kakšnega grozlivke, zapuščena, zarustan mlin na veter pa je naredu svoje zvoke.