Taipei 101

Končno lep sončen dan in plan je dokaj enostaven. Taipei 101. Ker je plan, da bomo na stolpu do teme, si najprej ogledamo mesto, naletimo na nekaj parad, oz. bolj na vaje v parku, ki nam vzamejo kar nekaj časa, saj kar ne moremo od tam. Par ulic levo, malo desno, vmes kosilo in že je ura štiri. Zopet cela procedura skozi labirint trgovin (ampak tokrat že poznam rešitev uganke), najprej mimo Gucija, KC, .....in že smo tam. Dvigalo nas s hitrostjo 1010m/m popelje v 89 nadstropje cca 380m visoko, nato pa naprej peš v 91, kjer je odprta terasa z lepim razgledom na mesto.

Taipei

Sedaj mal tavamo po Taipeiu. Imamo res veliko časa, kupil smo še karte za matreo ( aka urbana), vozimo se z vsem kar nam pride naproti, busi, metro, clo kolesa lahko rentaš (žal samo v strogem centru). V bistvu se vsedemo gor na metro in pogledamo katera je zadnja postaja, na ta način smo se pripeljali do gondole, pol mal peš naprej po hribih do teme, pol pa na prvi avtobus nazaj v mesto.

Jiaoshi, Yilan county

Po nekaj dneh sestankovanja v Jaoshiju, nas je v ponedeljek organizator lepo presenetil, ter za vse tiste, ki smo še bili tam, organiziral pol dnevni izlet po Jaoshiju. Dobili smo svoj avtobus, samo za nas (VIP) so odprli muzej in nam dali vodiča, nas odpeljali v Traditional arts town, nas vozili z ladjico po reki, ter nas na koncu zopet odpeljali nazaj do hotela. Vreme sicer ni bilo najlepše ta tovrstne izlete, saj jih je kar nekaj bilo na prostem, a kljub temu smo se imeli super.

Ko smo tako počasi kobacali do železniške postaje, kupim karte, nakar mi prodajalec reče, da mi bo vlak odpeljal čez eno minuto. Uhhh, panika, odprejo nam posebno dvigalo, gremo kar čez pisarne, direkt do vlaka. To je bilo pa na knap. Peljemo se proti Taipei, kjer bomo ostal do odhoda domov. Plan je sicer bil, da pičimo še kam na juh, pa vreme ni ravno najboljše

Taichung

Pot nas je tokrat vodila nazaj proti severu, v mesto Taichung. Za razliko od Tainana je tukaj veliko manj templov, ter veliko več trgovin. Mesto je pravzaprav znano po poceni tehniki, hmmm, no o tem bi se dalo diskutirat. Taichung je tudi znano po lahki industriji, predvsem elektronike, hmm.. mogoče pred letu, tukaj so sedaj samo še trgovine. No ne glede na vse, je mesto dokaj čisto, ima malo več kot 1 mio prebivalcev in zelo slabo avtobusno povezavo, za razliko od ostalih mest do sedaj. Temperature so sedaj že dokaj znosne, tako kot včeraj, je bilo tudi danes okrog 26°C.

Tainan

Če smo do sedaj bili bolj v velikih mestih, smo sedaj že skoraj na podeželju. Tainan ima samo dobrih 700t prebivalcev, kar se že vidi takoj ko stopiš vanj. Kljub temu se vse sveti in šajna po ulici. Hrana ob cesti je tudi to zelo dobra in kar ne moreš mimo štantov z dobro hrano. Izbira hotelov na tem koncu je bolj boga in tudi standard neprimerno nižji, no so pa tud cene temu primerno nižje. Folk je ful prijazen, in ti res želijo pomagat, če srečah koga, ki govori angleško, te kar noče izpustit iz rok, sam, da lahko mal govori s tabo, sicer zgleda nimajo veliko šans govort v angleščini. Po mojem tud turistov v visoki sezoni tuki ni velik, zdaj izven sezone, mam pa občutek, kot da smo edini tujci v mestu.

Zuoying

Spet na poti. Tokrat na jug v tople kraje. 25°C je bilo tukaj na jugu in prvič sem hodil okrog v kratkih rokavih. Iz Taipea smo šli s hitrim vlakom cca 400km na jug v Zuoying, za kar smo porabili 1h in 46min, povprečena hitrost je bila okrog 300km/h. Od tam smo šli z metrojem na našo najbolj južno planirano točko Kaoshiung. Mesto ima 2,7 mio prebivalcev in je drugo največje v Taiwanu. Ljudje so ful prijazni, organizirani, skratka, vse štima. Sicer jim angleščina ni ravno domača, a se vse da zmenit. Hrana je pa odlična. McDonaldse smo že zamenjal za ulično hrano. Praktično za 2€, se najemo vsi. Hrana je zares pocen.

Taipei 101

Kar, zanimiv dan danes. Zjutraj najprej obilni zajtrk takoj potem pa pot pod noge. Iz hotela do stolpa Taipei 101 je slabe 4km, zato smo jo pičl kar peš, problem je samo v tem, ker je vmes enmiljondvestvodvejsettisočtristoeptnajst trgovin, mogoče kakšna več, zato smo po cca 2 urah hoje in cca 2km poti obupali in šli naprej raje z metrojem. To pa je bila brzina (1 min, mogoče dve), da se človek kar zjoka in zamisle zakaj sploh hodi. Ko pridem tja, je vhod viden verjetno tudi iz vesolja, notri pa pravi labirint iz trgovin, da prideš do dvigala, morš prehodih in it mimo vseh trgovin v poslopju včasih tudi po večkrat. Končno le prispemo ene tri al pa štiri nadstropja više, do še ene trgovine, na koncu pa blagajna, vrsta do dvigala gre pa tud čez trgovino. No ja, glede na to da je bil dons vrh 101 zaprt zaradi megle, niti nismo šli samo do 88, kjer je bilo še odprto, bomo šli en drug dan. Zdaj že poznamo pot do taprave trgovine. :) No od tam jo pičimo nazaj ko se že mrači, spet najprej peš, do nočnega marketa, spet en velik labirint ulic s trgovinami, tokrat vsaj bl lokalnimi, obilo hrane na ulici, tiste ta prave lokalne (tačke, glave, jeziki, ...sam ne vem od katere živali, mogoče clo boljš, da ne vem). No ko smo se tko spet zgubil, smo šli rajš na metro, ki nas je odpeljal, do glavne postaje, ki je na srečo blizu našega hotela. Kot pravijo rimljani, vsi metroji vodijo v naš hotel. Jutri pa s hitrim vlakom na jug.

Taiwan

Na sliki: Novosibirsk ponoči.

Cajt je že bil, da se spet mal odpravimo na pot. Tokrat na CIVL konferenco v Taiwan. Dons vam ne bom še težil z vsemi opisi poti. Let iz Munchan preko Pekinga in nato v Taipei, je bil obupno dolg, v glavnem ponoči. Zmatran sem kot kamen, ampak jutri že upam, da si bomo kaj ogledal. Temp. 14°C.

Še pot domov

Zadnji dan smo preživeli v raziskovanj Seattla in njegovih parkov. Tako smo odšli malo na štadion Seattle Marinersov, na ogled softball igrišča, kjer je trener Tjaši podaril tri žogice, da bo lahko pridno vadila tudi ob prihodu v Slovenijo.

Nadaljujemo na vadbišču za golf. 5$ za košarico žogic in pridno butamo po vadbišču. Ostane nam še veliko časa za sprehajanje in ogledovanje parkov in ostalih nemestnih znamenitosti kot so plaže, svetilniki, indijanska centri, ...
Dan odhoda domov pa so nam popestrili Blue Angelsi, ki nam na poti proti letališču vzamejo drgoceno uro časa, tako, da pridemo na letališče le dobro uro pred odhodom. Na srečo Air France zamuja 3 ure, tako, da ni panike. Moram pa pohvalit Air France sa sem danes (7.8.2010) dobil sporočilo, da let AF309 s 5.8. zamuja. HVALA! LOLBoeing, ostane na planu za drugič, Blue Angelsi pa to, ...So zasedl Boeingovo celotno letališče in verjetno celotno Seattelsko policijo, ki jo premorejo.
Na poti domov smo si ogledali še nekaj lokalnih znamenitosti Pariza, ....

Pacific coast

Port Angeles zapustimo še v jutranji megli, kot v kakšni grozlivki. Počasi se megla le skadi, in dan izgleda prav kičast. Ob enem od prvih postankov ob poti, Tjaša opazi beloglavega orla (dokaz spodaj), jipi, to pa je eleganca v letu. Bolj kot smo se bližali obali Pacifika, bolj oblačno je bilo in, ko le končno pridemo tja, je že tko mraz, da brez velurjev spet ne gre. Ob obali je na tone dreves, kamorkoli se obrneš jih vidiš. Kljub vsemu je pogled na obalo prečudovit. Dan hitro mine, a še preden se konča, gremo na turo skozi pragozd, saj mi je en domačin rekel, da bom skoraj sigurno lahko videl medvede. No teh nisem videl, sem pa videl veverico, če to kaj šteje. Zvečer se tako končno priguncamo v Aberdeen. Jutri pa dolga do Seattla in ogled Boeinga.

U.S.A.

Ne vem sicer kako se imate doma, a tukaj postaja prekleto mraz. Še dobre da smo s seboj vlekl velurje in dolge hlače, sicer bi zmrznil.
Dopoldan smo si ogledal jug otoka in šli v FUCA park. Les leži po plažah kot za hec, videl smo kače, tjulne, gromozanske meduze, srne, ...tuki je prava divjina, ampak odklop pa je. Glede na to, da so razdalje dokaj kratke, večino stvari je od Victorie oddaljene 50 do 70 km, smo si lahko ogledal kar nekaj stvari, prehodil, kar nekaj plaž in upam, da tudi veliko videli. Sicer je sam otok po sebi ogromen, in za kaj več bi verjetno potreboval mesec ali pa še več.
Popoldan je bila zopet parada, in koncert na vodi, folka da te kap, večino cest v mestu pa zaprtih, tko, da smo se bolj s težavo prebijal po ulicah. Zvečer pa sledi še 90min vožnje s trajektom nazaj v U.S.A. Še dobro, da smo šli, ker je eno rundo pred nami en padu v vodi in so ble ful zamude. No mi smo čez prišli srečno.

Canada

Potovanje po Ameriki se je preselilo v Kanado. Zaradi izredno dobre pokritosti z netom sem svoje poste mal prestavil. Sicer pa smo šli direkt v British Columbio v Golden, kjer so imeli Kanadčani svoje državno prvenstvo. Pokrajna je zares neverjetna, reke, gore, mušiče, komarji, ...jap. Živali smo mal skompenzirali s pokrajno in bilo je odlično. Letenje je bilo super, čeprav niti približno s tistim, kar smo imeli v Chelanu, pa, kljub vsemu sem odletel skoraj cel task s prvo skupino, saj je konkurenca zares slaba.Iz Goldna smo šli proti Vancouvru, z miljon postanki na poti, nekak nam je uspelo, čeprav mesto samo po sebi niti ni vredno večjega postanka, zato smo se pospravili v Victorio, ki jo vsi tako upevajo. 2h vožnje s trajektom na Vancouver island izgleda prav pravljično. Ko prispemo v Nanaimo, niti nisem več tako prepričan o lepotah Victorie, no bolj kot smo šli proti jugu otoka lepši je bil. Popoldan nam končno tudi uspe priti v Victorio, in mesto je res lepo. Jutri gremo še mal po plažah, nato pa imamo ob 19:30 trajekt nazaj v Ameriko v Port Angeles. Če bo taka kontrola carine kot za v Kanado, potem se nam obeta huda kontrola.Golden, BC, KanadaVancouver, BC, KanadaVictoria, Vancouver island, Kanada

Coeur D`Alene

Večino dneva smo preživeli v Coeur D`Alenu, kjer smo so uživali v dnevu in se kopali v vročem jezeru. popoldne smo šli na pot, saj gremo jutri proti Kanadi.

Columbia plato

No pa smo zapustili Chelan, ter se odpravili na vroče. Pot nas je vodila preko Brewsterja, Coulee dam, potem pa sem preveč pametno gledal na cesto in zalutali smo na prečudovit lake Roosevelt, kjer smo se kopali v Hawk creeku. Zraven je bil prečudovit slap, lovili smo majhne žabe, vse dokler mi ni ena prijazna gospa povedal, da so tam tudi klopotače. Če ne veš, ne boli.
Naprej smo se odpravili v vročini preko 40°C, v zvezno državo Idaho, točneje v Coeur D`Alene.Coulee dam Columbia plato

Tekma je zaključena. Moj končni rezultat je odlično 94 mesto. Se pravi sem med prvih 100, tko, da sem cilj dosegel. Ni za prehvalt. LOL.

Ok, gremo zares, rezultat je pač kakršen je, letenje je bilo odlično, in ne glede na rezultat sem zelo zadovoljen. Poleg vsega, sem se upam, da le zmenil za organizacijo PWCja v na Ratitovcu v 2012. Zadnji dan je bila huda inverzija, tko, da se je prvič bolj splačalo letet po hribih kot po ravnini. No nekateri so to dobro izkoristili, drugi pač ne. Jack Brown je tako zaradi letenja po ravnini na koncu izgubil stopničke. No ja, to na mene ni veliko vplivalo.
Spodaj še nekaj slik iz podelitve, jutri pa pičimo naprej, najprej v Idaho, nato pa na sever v Kanado, kjer se danes začne en prePWC, tko, da se ustavimo tudi tam in malo odletimo. Za jutri so napovedane temperature okrog 108°F, kar je okrog 42°C. To se bomo kuhal.

Task 5 - Rodeo, here we come

Yap, spet sem se nategnu. Dons je bil pa ruker dan, v celmu tednu nisem dobil tolk klofingov kot dons pre štartom. Je blo kar zbutan, sam je šlo. Par minut pred odprtjem markarja, najdem lepo dviganje, ki me dvigne na 2500, tko, da sem točno tam kot vsi drugi, tokrat mal bolj korajžen, prvi potegnem čez kanjon, a kmalu ugotovim, da je vetra na tej višini še čez 20km/h, tko, da sem na markerju skoraj minuto prehiter, mal počakat nato pa pičim naprej, obrnem med prvimi, če ne clo prvi, nato jo pičim direkt nad ravnino kjer sedem, še preden, bi lahko karkoli naredu. Glavnina za mano se odpelje malo bolj levo, kjer pokasirajo steberček, in jo lepo grupno mahnejo naprej, pa popizdevam na podnu.
No, ja človk, bi reku, da se bom do zdaj že nauču kako se gre čez kanjon. Juter je še en dan.
Sicer smo pa zaradi mojega felerja, lahko šli gledat rodeo. Vsaj nekaj pametnega od dneva.

Chelan

Pa nekaj dneh letenja, smo komaj dočakali en dan počivanja. Veter je pihal premočno, da bi se sploh spravili na štart.
Po jutranji kavici tako sledi, ogled mesta in ostale traparije. Kar nekaj jih gre na jadranje, no mi se odpravimo v vodni park, ni ravno velik, ima pa nekaj zanimivih toboganov, in večino dneva preživimo ob pitju toboganske vode.
Popoldan ko smo že vsi zmatrani in napiti, naletimo na sprevod rančarjem skozi mesto, jutri se jim namreč začne rodeo, ki bo v mestu dva dni, žal, je vreme predobro, da si ga bom lahko ogledal, zato pa bosta Silva in Tjaša prav gotovo šla na ogled.

Task 4- It`s the end of the world as we know it, ....

Za mano še en naporen dan. Tokrat spočit in nabrušen napadam. Pred štartom se lepo dvignem s skupino, inverzija nekako vse zaduši in več kot na 2300 ne gre. Zadnjih 10 min pred markerjem vse crkne, zato se zapodim naprej iz 2000m, čez kanjon gre spet vse dol, in ne morem priklopit ravnine. Tokrat sicer malo bolje kot prvi dan, mi dokaj hitro dobim steberček in priplezam nazaj na 1600m, tko, da grem lahko na ravnino, na ravnini pa piha močan veter do 20km/h, zato imam kar nekaj preoblemov dobit odrešilni steber, ki bi me dvignila nazaj v igro. No tega ni in pristanek bogu za hrbtom, pri vročini 35°C, ni nič kaj prijetno, bi bil raje v zraku. Pristanem dokaj blizu ene farme, kar mo da upanje, da pridem do vode in senčke. Sam farma je bila kot iz kakšnega grozlivke, zapuščena, zarustan mlin na veter pa je naredu svoje zvoke.

Task 3 DNS

DNS za dons. Jap, na štaru čakamo več kot 2 uri, vse dokler se štart ne zapre. Tako, da nas je ene 10 ostal na štartu brez možnosti za dirko. Itak, je bilo že vse izgubljeno, saj je prva skupina lepo napredovala. Kakšne pol ure pred zaprtjem štarta na je bilo še eno 40. Pihal je iz vseh smeri, tko, da smo menjal štart enkrat na juh, enkrat na sever, pa mal vzhod. Ta ceremonija je trajal tako, dolgo, da smo pol kar z avti dol peljal.
Sicer pa je bila dons 127km dolga disciplina, mogoče preveč obetavna za veter kot je bil dons, ampak, vseen mislem, da pridejo ko konca. Jutri menda super napoved, tko, da dons sledi počitek, pol pa spet juter s polno paro.

Task 2

Dons čist druga dan kot včeraj. Zdaj že poznam nekaj lokalnih for, tud neki so mi jih že povedal in čas je da napadem. No ja. Task je dolg 120km, vse po ravnini. Po včerajšnji slabi uvrstitvi čakam na štart čisto do konca, kar niti ni tako zabavno. ne glede na vse mi še pred markerjem uspe ujet skupino, in iz 3500m potegnem s prvimi. Super ravnina dela, stebri 5+ m/s. Če ne bi gledal na vario sploh ne bi vedu kolk gre gor. Stebri so lepi letenje super. Po kakšnih 70km zgubim stik s prvo skupino in čakam na drugo ker se za mal zakvačkal. Druga skupina se ful obira in nihče ne potegne naprej, zato naslednjih 50km do cilja soliram in kakšnih 13km pred ciljem sem že mislu, da sem odpisan na kar dobim odrešilni steber, ki me dvigne nazaj na 3000m, kljub vsemu priletim v cilj samo s kakšnim 200m višine. čelni veter v ciljem doletu je bil prav nočna mora, dolj je šlo -4+m/s, ampak na koncu le vidim cilj, sicer le kot 48, in z več kot uro zaostanka, ampak cilj je pa le.

Na 3500m nad ChelanomS prvo skupino na markerjuSamota nad ravninoPa še nekaj za tiste, ki vas padalstvo sploh ne zanima.