Moorea

Končno smo preživeli dan v raju. Nedelja in v planu imamo tistih 7 min dolg polet na otok Moorea. Booking in čekiranje je kot po Prešernu, vse na izi. Pilot in koplit (beri ena in ista oseba) nas hitro spravi na dobrih 100m višine (max višina dneva je bila 110m), čez koralne grebene preko morskih globin na rajski otok Moorea. Iz letališča se poš odpravimo na bližnjo plažo, kjer ravno ta dan praznujejo nek lokalen praznik, tko, da je plaža polna domačino, ki tekmujejo v raznih tekmovanjih, od metanja sulic, do teka po plaži s šopom banan in kosovov na rami. Res pravi, dan za uživanje. Tudi sonce pripeka too much, kar zvečer občutimo, vsaj jaz in Silva, Tjaša je itak zaščitena z majčkam in klobučki,…Ves dan je bil bolj izležavanje in kopanje, se pravi zares uživaško. Za kosilo, pečena riba in pečen piščanec na žaru, za sladico pa domač sladoled z okusom banane. Še to banane so tuki ful majhne, okrog 10 cm, en šop pa stane 200 frankov (slaba 2€, približno 10 kom). Malo pred 5 uro se z avionom vrnemo na Tahiti, ker v nedeljo ni avtobusov, štopamo. Po 5 min, dobimo štop, a se spet z našo francoščino zgovarjamo tako težko, da raje oni presedlajo na angleščino. To pa je bil tudi na zadnji dan na Tahitiju, saj zjutraj že letimo na Cookove otoke.

Inland

Okrog 10 ure, se le odpravim v notrajnost, po navodilih domačinov, me pot vodi mimo lokalnega smetnjaka, ki se po kakšnem km, prelevi v prelep razgled v notranjost. Pragozd dobi tukaj svoj pomen, po približni uri lepe hoje, zmanka poti v vasi na koncu doline. Z mojo franciščino uspem zvedet, da moram preko reke ter nato navpično gor. Točno tako je tudi bilo, voda mi sega nekje do pasu nato pa navpično gor. Hodim še kakšno uro, da prispem na okrog 750m, kjer me čaka 2 m visok slap, ki mi pride prav za krajšo pavzo, da se malo zmočim. Hodim še kakšnih 10 min, ko prispem na vrh približno 800m visoko. Od tu naprej lepa ravna steza vodi naprej do »plato du oranges«, vendar sem že skoraj pod bazo, malo začenja deževati in udari strela, imam dovolj zato se obrnem. Vrha Mt. Marau nisem dosegel, saj je visok 1493m, a kljub temu, mi pogled na dolino čisto zadošča. Pot navzdolj je kar težka, vse drsi in ni čudno, da enkrat kar fino obrišem po tleh. V dolini me pričaka domačin, ki mi ponudi vožnjo v kamionetu nazaj v civilizacijo. Tudi z avtom traja vožnja nazaj kakšne pol ure, zapelje pa me čisto do hotela, zato mu dam 500 frankov (4 €), pa je tako skakal od veselja, da ne vem kdo je bil bolj vesel, on denarja ali jaz vožnje.

Tole z netom je pravi "nightmare".

Paea

Do sedaj smo se že kar dobro namestili, tud par plaž smo že najdl, tko da kar dobro uživamo. Telefon tuki ne dela sploh, internet je že prava znanost, pe še cel premoženje stane. Včeri smo šli v Papeete, ker smo imel v planu, izlet na en otok z avionom, let traja celih 7 min, pa je blo tolk zaseden, da smo prestavili na nedeljo. Za dons imam mal v planu obisk notrajnosti otoka, če bo zneslo z vremenom, saj je v notrajnosti prava džungla in ne bi rad kje obtičal. Najvišji vrh je visok mal čez 2200 m, in je eden višjih v Franoski polineziji. Sicer bom probal it na mal manjšega, bolj da vidim razgled in mal povoham v notranjost, kot pa da raziskujem neraziskana območja otoka.
Papeete je edino malo večje mesto na otoku, pa je tud mesto, kot vse na otoku, prava džungla, vse zanemarjen, vmazan, vse prej kot raj na zemlji. Na tržnici smo še najboljš počutil, hrana na tržnic, je bila kar dobra, če druge ne, je bila vsaj poceni, saj je vse drugo drago kot žafran. Turistov, ki se pripeljeo sem ladjo, je tako veliko, da ko se vsujejo v mesto, postane prava norišnica, nič kaj domače. V »hotelu« je kar veliko ljudi, večina jih govori francosko, kar za nas ni problem, saj tekoče govorimo francosko, sam ne vem zakaj nas nihče ne razume. Tud ko pridemo na avtobus, traja par minut predem jim razložim, kam bi radi šli, so pa vsaj ljudje prijazni in se zares trudijo. Cene avotbusa se spreminjajo iz minute v minuto in vsak daj je ceneje, tko, da sloh ne vem koliko je zares. Šoferju daš nekaj denarja, včasih ti celo kaj nazaj. Kar neki. Sem pa izvedu, da je na Cookovih otokih 100x boljše in komaj čakam, da se prestavimo tja.
Dostop do neta imajo tukaj neverjetnih 256 kB, tko, da fotk ne bo, ker dela ful počas, pa še neki lovdajo.

Tahiti

Po več kot osmih urah v zraku, zjutraj okrog pete ure le pristanemo na prvem od eksotičnih otokov, Tahiti – Papeete. Kmalu ugotovimo, da bo prava borba za hotel, saj tisti, oz. tista, dva, katere sem imel v planu, sta zasedena, sledi obisk lokalne agencije, nič sreče, razen če izvzamem ponudbe za 200€, ki pa mi ne dišijo, zato bolj na blef pokličem lokalne zasebnike, ki oddajajo sobe in po kakšnem 10 poskusu, mi le uspe najti enega za 65$ z zajtrkom, kar je sicer super cena za tale otok, smo pa kakšnih 20 km iz mesta, a upam da nam to ne bo delalo problemov, saj imamo itak v planu prečesat otok. Trenutno je tukaj deževna doba, menda je že 14 dni samo dež in oblačno, zato se pri zajtku pošalim, da mi vedno prinesemo lepo vreme in glej za zlomka, ura je 12 razen kongestusov v notranjosti otoka pribija sonce, sopara sicer huda, vročina pa tudi. Če bo tako vse dni potem smo zmagal. Sicer pa ima naš otok kar visoke hribe, najvišji okoli 2200 m, a obdan s samim tropskim gozdom, tako, da ne verjamem, da bomo prav veliko raziskovali notranjost, bi se pa vseeno rad sprehodil na bližnji, malo čez 1000m visok hrib iz katerega je menda prečudovit razgled. Plaže so na našem delu otoka bolj boge, se bo treb malo zapeljat z avtobusom proti jugu otoka, Bora Bora je tudi 250 km stran, tako, da ne pride kaj prav, za obisk kakšnega drugega otoka, pa bi tudi potreboval kakšen da več.

Back to LA

Death valley je za nami in pot nas je vodila nazaj v Los Angeles. Ker smo imeli še nekaj ur časa, preden smo se odpravili na letališče, smo še enkrat zavili v Holywood, ugotovili, da se v zadnjih dneh, ko nas ni bilo ni nič spremenilo, se raje odpravimo na plažo, zopet na Venice beach, kjer nas dočaka tudi sončni zahod s čimer tudi zaključimo dan. Od tu se skoraj eno uro vozimo do letališča, prava norišnica, sploh če fališ kakšen odcep. Vseeno pridemo, do časa na letališče vrnemo avto in že naš čaka polet na Tahiti.

Death valley

Kot po planu, smo se danes odpravili v Death valley in če sem včeraj govoril o Luni in Marsu, hmm, potem bom danes govoril o Jupitru in Saturni, ja, tole tuki je čist druga planet. Že kmalu potem, ko smo se začeli prebliževati Death Valley-u, je bilo jasno, da bo danes totalno oklopljen dan. O živalstvu ne duha ne sluha, opazili smo le dva divja zajca in enga martinčka, smo pa opazili, da je vse belo, sol, ne vem sicer od kje se je vzela, a zgleda odklop. Vsaka skala je nekaj posebnega, vsak ovinek prinese nekaj novega, kar ne moreš, da se ne bi načudil tem lepotam. Že dolgo tega, so v teh krajih iskali zlato, zato sem tudi jaz poizkušal, kakšnih 5 min, in najdu par kamnov rumene barve in nekaj železa. Zdaj sem pa bogat. Kot bogataši smo se odpravili ogledat najnižjo točko na »western hemisphere«, kot je rekla rangerka, ki je 85,5 m pod morsko gladino, hkrati pa naj bi bila tukaj tudi največja višinska razlika med hribom in dolino v celi Ameriki. Ne vem sicer točno, kako so prišli do tega, a nekaj bo že res, če tako propagirajo. Pot skozi park se je vlekel cel dan, tko, da smo šele ponoči prišli v Ridgecrest, od koder jutri rinemo nazaj v civilizacijo in naprej na Tahiti. Let imamo šele proti večeru, tko, da imamo cel dan časa da se priguncamo na LAX.

Pa dodal sem še eno fotko »Route 66«, da se ve, kje smo bli. Obdelali smo kar velik del tega routa, vsega skupaj okrog 5 km, in na tem delu opazili okrog 50 oznak »Route 66«, če je cel route tako označen potem ga je pa težko zgrešit.

Sem imel dons mal probleme z netom, tko, da sem dons mal kasnej dodal tele fotke. Upam, da niste hudi. Smo pa sedaj že na pol poti v LA, ternutno v Lancester city v shopping centru.<

Joshua Tree National Park

Palm Springs smo zapustili, in ni nam žal. Mesto kot mesto sredi puščave, same palme pa zlikana travca, brez veze, a ne. Ja, ja vem, ampak nam res ni do ogledovanja mest in počičkanih hiš, zato gremo raje v puščavo. Ni ravno peščena, je pa puščava. Joshua tree, leži v Mojave desert in jo toplo priporočam, vsakemu, ki bo hodil tod mimo. Vožnja skozi NP je dolga približno 70 km, vendar je en kup stran poti, ki ti kilometrino močno poveča, a kdo bi štel, ob vseh teh lepotah. V visitors centru, mi na hitro uturijo en zaljevid, in zares prijazna rangerka, mi pove MUST SEE lokacije, ter še nekaj "skritih "lokacij. Prvo gremo na en tolmunček, pa skale, puščava, skale, drevesa (najprej majhna, nato pa že kar velika) , ...Saj sploh ne morem tako naštevat, skratka nepopisno lepo. In če se še kdo sprašuje ali so Američani zares pristali na lunu, oni imajo luno tukaj, celo nekaj krajev z imenom luna.. in ko bodo čez nekaj let dejali, da so pristali na Marsu, ... to je to.
Dan (noč) smo nato nadaljevali bolj v avtu do mesta Barstow od koder jutri rinemo v Death valley. Sicer so na poti do Barstowa tako lepe table, ki kažejo na Las Vegas, da sem kar nekajkrat mislim potegnit črto in s tistim nekaj $$ v žepu obogateti. Na koncu le zaidemo in se po Route 66, zapeljemo do hotela.

Palm Springs

Pa se spet vozimo. Tokrat smo se odpravili malo bolj v notranjost, bolj točno proti Palm Spingsu, kjer smo se tudi nastanili. Kmalu potem, ko smo zapustili LA, se je pokazal pravi obraz puščave. Sve golo i boso, kot pravi Mujo. Hribči so prava paša za oči in Silva kmalu pogrunta, da gledam več gor kot na cesto, no ja, če sem pa iskal pidalce. Pa jih ni blo, valda, če pa veter nabija. Veternic, je pa tuki več kot sem jih vidu kjer koli do sedaj, ni konca. Sicer pa je bilo danes ža kar poletno, 83 stopinj F, oz. tam okrog 27 C, če se ne motim. V hotelčku nas pa čaka zunanji đakuzi in po celem dnevu se prav prileže malo namakanja. Za jutri pa plan ogled Joshua Tree national parka, ter vožnja proti Death valley.

LA here we come

Ura je 2:30 po lokalnem času. Vsi smo že zbujeni in naspani. Tehlih 9 ur časovne razlike nam dela kar nekaj preglavic. Nekako se valamo levo in desno tja do 5 ure, ko nam je že vsem preveč. Zajtrk : jajca in palačinke na &(&%%&(() način. Super stvarca. Po zajtrku pa na plažo, najprej kar na eno, ki je bila prav zanimiva, pol pa pa še na Venice beach pa vse tja do Santa Monice. Čudakov in frikov ni konca. Robe pa tud dost, čeprav se jim pozna kakšno hrano jejo. Pa ni panike.
A ja, temp. so blo dons mal čez 70 F, sam bog ve kolk je to, po mojem okrog 22-24, sam je pa tud veter mal pihu, tko, da ni blo prav fino. Je pa zjutri in zvečer še zmeri mraz, zna bit okrog 10. Je pa za juter napovedan spet sonček in še topleje. Popoldan smo šli še v Holywood. Če ne blo tistih zvezd po tleh,..., no ja, majo vsaj velik lučk. Do napisa pridet, je pa tud cela znanost. Kot ponavad, sem izbral neko mojo varijanto, šel na en hribček, mal popešaču in glej ga zmolka, napis. Odlično, vidim clo potko, po kateri bi se prebil čisto na vrh, a semi ne da, grem raj gledat kje bo moja zvezda.

Končno na poti

Če smi bli zadnje dni bl napeti, pa je le napočil trenutek, ko smo se veselo odpravili na pot.

Brnik - London
Pot je minila brez zapletov, tudi transfer Gatewick Heathrow smo opravili v 40 min, nibene panike sploh pa ne sledi o "največjem parkingu ", Londonski obvzoznivi.

London - LA
Let je traja 11 ur, sem smo prispeli okrog 18 ure po lokalnem času oz. okrog 3 zjutraj po načem. Smo kar zmatran, sploh pa Tjaša. Moram priznat, da sem že kar mal pozabu, kako zgleda 10 ur sedet in nič ne delat. Sicer pa že jutri v akcijo v "Holivud".