Parawaiting

Dan, kot ga je doživel že vsak padalec. Zgodaj zrjutraj jo pičimo na štart. Vmes se vstavimo, ker pada dež. Ko, po kakšni uri in pol pridemo na štart je itak vse pokrito, tko, da čakamo. Potem še mal počakamo, pa še mal. No pol pa počakamo, da se odkrije, pa nič. Spet čakamo. No okrog štirih popoldan le skočimo in vsi naredimo rekorde. Jaz okrog 10 min, Damjan in primož pa še kakšno minuto več. No, na pristanku spet čakamo na prevoz. Počasi se začne temniti in tudi mi počasi prispemo nazaj v mesto. No pa je šel cel dan.

Castelo

Okrog 6:30 se odpravimo na pot. Naša 3 ure dolga pot dolga mal čez 200 km se sprelevi v 7 in pol ure dolgo vožnjo, ki nam čisto pobere moči. Gremo v prvi hotel. Cena dobra sobe odlično. Klima, hladilnik,, končno se bom naspal. Robo spravimo v sobo potem pa hitro na štart. No ja spet skor 1 uro vožnje. Na štartu rahlo piha, vse pokrito, vzad se kuha. Nič gremo, kmalu naberemo skor do baze, pol pa naprej. Primož pristane po kakšnih 30 min letenja, midva z Damjanom pa jo pičiva naprej. Odletiva skor 16 km, in pristaneva v Castelu. Končno vsaj neki doberga v celem dnevu. Čez dva dni se tu začne zmajerska tekma in tukaj jih je vse polno. Vreme za jutri obeta kar OK, čeprav bo menda mal pokrito. Pa nima veze, bomo že. Večerjica se prav prileže po celem dnevu.

Buzios

Kot vse dni do danes smo tudi danes dan začeli z dobrim zajtrkom. Po zajrtku smo šli v lov za novo sobo za katero pa se okrog 12 ure izkaže za polomijo, zato odmaširamo v staro ropotarnico. Soba nam že ne bo pokvarila dneva, zato gremo na obilno kosilo in popoldan na šolo deskanja na valovih. Zame se hitro konča, kot kaže Damjan in moja glava ne gresta skupaj. Ostali sicer pridno nadaljujejo in nekaterim kar dobro uspe zajahati desko in se z njo peljati vse do obale. To je pa tud to. Cel da smo preživeli v uživanju in lenarjenju. Trgovine so tukaj odprte pozno v noč, zato gremo sedaj še malo v šoping in manđare.

Cabo Frio

Dober zajtrk in sončen dan, nam končno, da upanje, na vsaj malo letenja. Odpravimo se v Aerial do Cabo, kjer upamo, da bomo na clifu, lahko leteli. Zanimiva okolica, par favelc, lepe plaže. Po dolgem iskanju le najdemo plažo od koder se odpravimo na štart. Veter kar piha, zato smo kar malo v dvomih, da bo iz tega. Jaz potegnem, … kravata. Mal rešujem in mi uspe, veter piha cca 20 km/h, zato dinamika dober dela. Par zavojčkov in že sem 100 m nad štartom. Po kakšnih 20 min se mi pridružita še Primož in nato še Damjan in skupaj kakšno urco pojadramo na dinamiki. V ozadju se je počasi začel razvijat Cb, zato pičimo na plažo. Primož in jaz lepo pristaneva na plaži medtem, ko se Damjan odpravi na neuradni pristanek v vojaško bazo. Dober, da ni pristav v zaporu. Od Cb kasenje ni bilo ne duha ne sluha in bojazen, da se bo razvil v Nb so bile odveč. Popoldansko kopanje v idilični plaži ter nato vožnja v Buzios. Tu najdemo podrt hotel iz časov križarskih vojn. Mogoče se je v tem času nabralo le ša malo več plesni na stenah, vse ostalo je iz pristnih časov. Za klimo še niso slišali imajo pa celo ventilator. Okna pa so narisana, oz. so vzidana, da se ne dajo odpirat. Upam, da bom lahko prespal.

Zafirin problem

Zgodnja ura, dober zajtrk, spakirani kovčki, premajhen avto. Čak to pa ne gre. Ja ugotovimo, da je naša Zafira vseeno premajhna zato spakiramo šila in kopita ter jo zopet mahnemo nazaj na Hertz zamenjat avto. Pa, da ne bom preveč dolgovezu, kako nam je šlo, smo iz Ria šli na pot okrog 2 ure. Se pravi, cel dopoldan smo prebili na rent a car-ju. Počasi zapustimo Rio in prav kmalu se pokažejo naravni biseri Brazilije. Gozdovi in brezmejne zelene površine, ki segajo na vse strani. Proti večeju le prispemo v Capo Frio, kjer upamo, da bomo jutri lahko raztegnili padala. Tudi vreme za jutri ne obeta ravno slabo, tako, da upamo, da bo vsaj malo.

Za danes bi prav gotovo lahko rekli, slab začetek, dober konec. Zjutraj smo se odločili zamenjat avto. Napaka ! Po zajtrku se z Romanom odpraviva na letališče po večji avto. Nekje do 2 uro popoldan, se pravi po približno petih urah živciranja in pregovarjanja se le odpeljeva z Zafiro, ki upamo, da je vsaj malo večja in prostornejša od Doblota. Sporočim jutri, ko ugotovimo, ko bomo vanj stlačili vso prtljago. Vsekakor, nam je od tu naprej šlo vse po planu. Najprej gremo na Sugaf loaf moutain. Z dvema gondolama, se spraviš na približno 300m visok hrib, s katerega je prav lep razgled na mesto, Copacobano ter Jezusa, ki pa je bil danes zopet v oblakih. Pravzaprav, nam je bilo tu tako všeč, da smo bili tu kar dve uri. Današnja vročina pa je bila že bolj podobna Brazilski. Naslednja tačka, je bila Copacobana. Sam ker smo že lačni, gremo najprej na kosilo, oz. pozno kosilo, ma ja na večerjo. Pizza. Ampak kakšna, in kako so jo stregli. Vsakih par min. ti je zrezal košček in ti ga prinesel, da o sokovih sploh ne govorimo. Sproti zmeljejo vse kat ti paše. Ker je že tema, pade kopanje skoraj v vodo. Pa nima veze, gremo. Sami na Copaconabi, plaža prazna, morje tudi. Prava uživancija, valovi pa tudi do 3m, mogoče celo kaj več. Čeprav, morje ni užitno, tudi vonjave niso ne vem kaj, je bilo kopanje še vedno osvežujoče in sila zabavno.

Še kar Rio

Zjutraj se zbudimo krog 7 ure po lokalnem času, tako, da je pred nami zares cel dan uživanja v lokalnih lepotah. Dan se začne zares odlično, zajtrk v hotelu je prava paša za oči in usta. Najemo se vsi po vrsti, tak, da smo siti za cel dan. Hmmm, kam bi šli ? Jezus ! Ne je preveč oblačno. Kaj pa Corcovado ! Spet preveč oblačno. Izkaže se, da je kar nekaj odličnih punktov zanimivih le v lepem vremenu, zato tudi Copacobana odpade, sicer pa je menda ful lepših in boljših plaž. A kaj ko je le ena Copacobana. Kljub temu, da smo bili cel dan na nogah nismo videli nite ene od teh znamenitostih, zato smo pa šli v ZOO, ki ni nič posebnega, še celo pod povprečjem. Sledi zanimiv spredoh po parku in obisk Maracane. OPA. Popoldan igrajo nogomet, že ob 12 pa je bilo tam vse polno, petarde, rakate, policajev, da te kap. Štadion postane zanimiv šele ko se mu čisto približaš, šele takrat vidiš njegovo veličino. Karte na črnem trgu ponuja vsak drugi, tako, da imamo stalno nekoga ob sebi. Mi se ne damo in že kar malo pod pritiskom, počasi zapustimo štadion, in gremo na kosilo. Damjan nas napoti v Catete v Japonsko restavracijo. Menda naj bi bila dobra. Pa je tud bila. Najprej rabiš par minut, da napašeš oči, nato par min. da v samopostrežni izbereš par sušijev, par rakcev, solato, ..To kar mečeš na krožnik, vse kar ti izgleda cool, ti pristane gor. Zanimiv je način obračunavanja. Nabereš vse kar hočeš, enotna ceno za kg pa je 36 $B (12€). Če preveč mečeš, maš prav hitro ene 1/2 kg na krožniku. Sprehodimo se še po Catetah, ki so sicer umazane a po svoje zanimive. Počasi gremo še v bazen in na pijačo. Jutri pa naprej. Vreme izgleda, kar mal bogo, upam le, da bo naslednje dni bolje.

Rio de Jenairo

Štart zgodaj zjutraj od doma, približno ob 2. Z avtom do Benetk od tam z avionom do Madrida, in od tam na našo končno destinacijo Rio. 10 ur v zraku nam pobere kar nekaj moči, prav tako, nezanimivi TV program na avionu, tako, da mukoma dočakamo pristanek v poznih večernih urah v Riu. Zaradi naše malenkosti smo ob avto, zato sledi lov za avtom za šest oseb. Po nekaj urah uspemo dobiti Doblota, ki pa po prostornosti ne blesti, zato jutri znova v akcijo za kaj večjim. Hotel, smo sicer dobili, a ne po Damjanovih navodilih, temveč bolj z ihto in slabo voljo. Tudi tukaj je že kar pozna ura, zato bo treba nafilat baterije za jutrišnji dan. Ogled Ria.

Brazilija vabi

Prišel je čas slovesa. Jutri zgodaj zjutraj štartamo v Brazilijo, bolj točno v Rio, kamor gremo zopet zganjat turizem in mešat zrak. Zrak mislimo mešat kar s padali (upam vsaj). Po hudih kolobocija v zadnjem mesecu, smo žal izgubili kar tri potnike, enega vsem pridobili, tako, da nas gre sedaj šest. Vsem, ki ne morete iti z nami, vsaj držite pesti in navijajte za nas, mi bomo pa za vas. Upam, da se vam bomo vmes lahko čim večkrat javili.

Panorama

Joshua Tree NP

Joshua Tree NP

Pogled proti Palm Springsu

Ostale sledijo. Jih je še veliko.