Panorama

Joshua Tree NP

Joshua Tree NP

Pogled proti Palm Springsu

Ostale sledijo. Jih je še veliko.

Končno prve slike

Ja vem, doma smo že skor mesec dni od mene pa ne duha ne sluha. Ma ja. V službi imam polne roke dela, dohodnina, pa bilance, .. saj nočte vedet. No ja, končno sem si vzel mal časa in začel obdelovat slike, pa sem ugotovu, da bo tole še mučno delo. Kot, da do sedaj tega nisem vedu, ampak, vedno upaš, da pa bo tokrat bolje. Ma ja, za tole prvo panoramo sem rabu mesec dni, res da sem začel uporabljat en nov program za "stitchanje" ampka mesec dni je pa le mesec dni. Vseeno vam dajem v vpogled mojo prvo, sigurno pa ne zadnjo panoramo. V naslednih dneh jih bom obdelal še kar nekaj in upam, da vam bojo všeč.

Je pa tale slikica nastala v Aucklandu - Nova Zelandija in sicer nekje med letališčem in centrom mesta.

Statistika

Evo mal sem se poigral in potegnu skupi nekaj zanimivih podatkov iz naše poti:
Ljubljana - London : 1200 km let je trajal : 2:20
London - LA : 8750 km let je trajal : 11:30
LA - Tahiti : 6610 km let je trajal : 9:20
Tahiti - Cookovi otoki : 1140 km let je trajal : 1:55
Cookovi otoki - Fiji : 2410 km let je trajal : 3:45
Fiji - Nova Zelandija : 2160 km let je trajal : 3:06
Nova Zelandija - Tokyo : 8840 km let je trajal : 11:09
Tokyo - London : 9590 km let je trajal : 12:30
London - Ljubljana : 1200 km let je trajal : 2:05

Skupaj : 41.900 km 57:40 ur

Obseg zemlje naj bi bil 40.041,47 km, kar pomeni da smo prepotovali enkrat okrog zemlje in še 1858,53 km. Seveda v to ni štet lokalen let z avionom iz Tahitija na Mooreo ter nazaj, ter prav tako niso štete vožnje s trajekti, skuterji, štopi ter avtomobili, teh pa je bilo tudi še za nekaj tisoč km. Na grobo smo tako prepotovali okrog 45.000 km.

London

Sem mislu, da je Tokijo drago mesto pa sem se zgleda zmotu. Transfer do Gatwicka 42 £, do hotela 10 min 6 £, hotel 57 £, nazaj na letališče spet 6 £, še dober, da mi je Miha priskoču na pomoč in mi pomagal najti vsaj "ugoden" hotel, sicer so hoteli vsi čez 100 £. Hvala Miha, pa sori za impulze, dobiš za pijačo.
Iz Londona pa nazaj v Ljubljano. Glede na to koliko letališč sem že dal skoz, pa mislim, da so Angleška sto let za leseno žlico. Zaposlenih too much, pa vsi znajo sam nazaj v vrsto pošiljat, ko pa enga vprašaš, kam moraš, je odgovor, nazaj v vrsto. Štala, sem prav popizdu na eno, kme je poslala v napačno vrsto stat. Še dober, da sem do časa sam pogruntal, da neki ni OK in sem šel nazaj na prvo varijanto, sicer bi stal 1 uro v napačni vrsti, tko smo bli sam ene 20 min.
V Ljubljani oz. na Brniku končno spet vidim sneg a vidim, da vas smes ni nič zebl, sem pa mislu, da se bom lotu mraza, bo pa verjeten šele pršu. Vmes na eni liniji sem si v miru pogledal dokumentarec Al Gora, An Inconvinient truth, če zmo res tko zabredl, in če je letošnji sneg mogoče odraz vsega tega, pol je pa res hudo. Če ga pa še kdo ni vidu, naj si ga pa le ogleda.

Home sweet home

Ko pa pripravim mal fotke, pa naredim še eno predavanje, bom že prej obvestil, kdaj in kje, če pa koga zanima, naj prebere tukaj, kdaj bo, lahko pa mu tudi pošljem mail kakšen dan prej.

Hvala vsem, ki ste spremljali našo pot in upam, da ste uživali v branju, ker v popotovanju smo mi. Če pa koga zanima še kakšno moje mnenje naj pa tud kar vpraša.

Tokyo

Prispeli po 12 urah letenja iz Aucklanda. Hotel dobimo za šalo, brez zafrkancije, tko komot, ga pa še nisem dobil. Tud cena ugodna 8500 jenov z zajtrkom in transferjem. Po planu je bil sicer ogled mesta oz. vsaj enega parka v bližini hotela ter še nekaj stvari, vendar pa se vse sfiži, ko pridemo v hotel in se vležemo na posteljo. Zbudimo se šele zjutraj za na zajtrk. Ah nič, pojemo in gremo nazaj na letališče, kjer nas spet čaka 11 urni polet v London preko Sibirije.

Auckland

Themes zapustimo zgodaj zjutraj, saj moram na carino po moje kipce. Na pa mam, moji, kipcu bodo pripravljeni v ponedeljek mi prijazno odgovori delavka na šalterju. Hvala boju ma šef mal v glav in mu prebije, da jih jaz drug teden verjetno ne bom mogel prevzeti, ker bom že doma, zato mi jih dostavijo kar na letališče. Uf, sam, da jih mam. Sedaj pa imamo še cel dan za lutanje po mestu. Najprej poiščem še hotel, da se ne bi potem preveč za..baval. Aha, med potjo iz Themsa v Auckland, me je ustavil prijazen gospod s pisanimi lučkami na avtu in čepico na glavi in mi tudi zelo prijazno razložil, da je "speeding" v Novi Zelandiji prepovedan in da je kazen 120 NZ$. Vse prošnje, razlaganje, ... so bile zaman, ah, mogoče sem jo pa še dober odnesu.

Waiotapu

Ma ja, končno spet pada dež, tko da o kakšnem turizmu ni govora, nič se gremo pa z avtom pelat. Deleč sicer nismo šli ker se že po par kilometrih ustavimo na manjšem slapu (Huka falls), nato pa gremo gledat še "Craters of the moon", kot, da še nimamo dovolj vonja po sparjenih kuhanih jajcih. No ja, pogledat je pač treba, poleg tega se je pa še dež umiril, ker pa je že pozna ura, se odpravimo naprej proti severu v mesto Thames. "Prijaznost" v mestu kar vre, kar me sicer malo preseneti, saj so sicer vsi zelo prijazni, pa nič zato, prenočili bomo v svoji hišici z bezenom le nekaj metrov stran.

Rotorua

Pa ja, smo pa šli in proti večeru prispeli v majhno odročno mestece Rotorua. Slovi po vročih termalih vrelcih, vročih blatnih kopeli ter menda po najtanjši zemeljski skorji, kar pomeni, da je tu veliko podzemne aktivnosti. Menda pride na vsakih nekaj let, do manjših izburhov večje količine pare, manjšh potresov, mislim pa da prav vulkanske aktivnosti tu ni, čeprav je okrog kar nekaj vulkanskih hribov. Zjutraj imamo srečo , da pridemo na mestni sejem, ki je le dvakrat mesečno in kitajske robe je tu res na pretek, žal kakšne bolj originalne bolj malo, tko, da je za kakšno kitovo kost potrebno prav malo povprašat, pa še prepovedane so. Spominkov, da glava peče, so pa cene tukaj neprimerno boljše kot v Aucklandu, res pa je tudi, da ko smo šli v Te Puia gejzir, kjer tudi izdelujejo ročno izdelane kipce, imajo cene, da te kap, tko da nič spominkov tukaj, smo najdl boljše cene drugje. Glede na to, kako vse skupaj lepo izgleda, pa ima vse skupaj eno slabo stran. Vonj. Če si hočete predstavljati, kako tu diši(smrdi), naredite naslednje, skuhajte nekaj jajc, počakajte kakšen mesec ali dva, po možnosti, naj bodo jajca izpostavljena sopari in soncu, ko boste prepričani, da so pretpeli dovolj jih olupite in povohajte čisto od blizu, nič hudega če boste bruhali. Dovolj receptov. Popoldne, se odpravimo na še eno lokacijo, ki si jo močno želim videti, to so barvasta jezera pri Waiotapu, kakšnih 30 km iz Rotorue, žal pa ko prispemo na kraj, je park že zaprt, zato ta obisk prestavimo na jutri.

Sky tower

Ja glede na to, da smo se zasidrali tako blizu tega stolpa, smo valda, mogl it gor, in si pogledat svet od zgoraj. Ne glede na vse, je bila ta moja najdražja vožnja z dvigalom, se pa splača. Pogled na mestu je od tu res veličasten. Vožnja dol je sicer tudi na voljo, ki pa jo vsi ne izkoristijo, nekateri se raje kar vržejo dol. Od tu se potem sprehodimo po ulicah še po dnevi, zavijemo v par stranskih ulic in parkov in to je to. Plan je zapustiti mesto ter se odpraviti proti jugu, točneje v Rotorua, ki slovi po prekrasnih vrelcih.

Auckland - New Zeland

Zopet na poti. Tokrat smo odleteli par ur stran v Novo zelandijo, točneje v Auckland. Že takoj na pristanku, nas pričakajo močno zaostreni varnostni in bio pogoji. Seveda se jim nismo izognili, zato moram razpakirati vse školjke, kipce, maske, .., ki him moa predati v karanteno oz. v dezinfekcijo, kar me stane 35 NZ$, pa ja nam jim bo, sam , da se vas losam, mi bojo pa velik del prtljage zato hranili do odhoda, ko jo bom spet prevzel. Kmalu nato ugotovim, da rent-a-car ni enostavna zadeva. Vsi (ugodni) so razprodani, tudi večina ostalih, edini ima na voljo še Avis, hvala bogu. Z avtom, malo po levi malo po desni se nato odpravimo v mesto, najprej v mestni park, kjer imajo ravno generalko za jutrišnji veliki operni koncert. Malo po parku, do muzeja, nato v Downtown. Naš Surf&Snow backpakers, ki je v strogem centru mesta, ima na voljo samo še eno sobo, ravno prav. Hopla in že smo v mestu, sprehod v večernih urah je prav prijeten.

Castaway

Tom Hanks v glavni vlogi. Ja res je, danes smo bili na otoku otoku Castaway, kjer so snemali istoimenki film. Filma si žal se nisem ogledal, zato pa ga sedaj sigurno bom. Saj ne da bi me film zanimal, ampak, da vidim kje točno so kaj posneli. Pa da začnemo na začetku. Ladja nas je zjutraj odpeljala skoraj 1 in pol vožnje stran od glavnega otoka, preko malo morje manjših in velikih otočkov do željenega cilja. Na otoku imajo cel kup hiš, najcenejša nastanitav za en dan pa stane 680$, hišica ob obali pa okrog 1700$ na dan, tko, da smo se mi odločili ostati en cel dan, ter se nato vrniti v naš »skromen« hotel. Na otoku se da kar fino zabavat, predvsem izležavat na soncu, kpat v morju med ribami in koralami, mogoče še celo kaj drugega. No to drugo je frcange figuric za damo v luknico, podobno kot biljard le da se vse skupaj frca. To sva s Silvo igrala skupaj z nekaj domačini in stvar je ful smešna. Pa še to, Tjaša se je dons prvič potunkala. Jutri zjutraj okrog 10 ure pa že letimo naprej za Auckland NZ, od koder pa upam, da se bomo lahko javljali dnevno.

Bounty island in South sea island

To sta dva od otokov, ki smo jih obiskali danes, oba otočka sta od mainlanda oddaljena vsega 30 min vožnje z ladjo, vendat teh 30 min predstavlja mejo med rajem in …Prvo se ustavimo na Bountiju, malo večja različica otočka iz razglednice, na njem par kolib, en bar, en TV, en bazen s sladko vodo, en …Tukaj je naša Tjaška prvič v življenju splavala brez rokavčkov in sicer je preplavala celo širino bazena, tko, da jutri dobi nagrado. Je pa bla tako ponosna, da je potem še cel dan govorila o tem. Naprej, nekaj urah na otočku, ki smo ga prehodili kar celega, smo se z ladjico odepljali na sosednji otok, na katerem je tudi ena koliba, ki pa je all-in-one kompleks. Pijačo in hrano smo imeli tukaj cel dan zastonj, tko, da smo ful užival v izležavanju. Malo smo šli snorklat, mal igral odbojko, spet mal plaval, pa plaval, preden smo spet šli plavat, pol je pa celo mal dež začela padat (3 min) itak pa je že bil čaz da spokamo nazaj. Okrog je preko 20 malo večjih otočkov in celo morje otočkov samo z eno palmo na njem, tko, da sigurno ponovimo takle izlet samo na drug otok. Približni 2 do 3 ure vožnje z ladjo iz glavnega otoka, pa te pripelje v skupino otokov, ki so vulkanskega izvora, sam je pa to za nas mal predeleč, itak pa mormo še kaj za drugič prišparat.

Bula – Fiji

Bula (welcome, how are you, ..), to je beseda, ki jo slišiš za vsakim vogalom, v vsaki trgovini, od skoraj vsakega na ulici, hodiš po ulici in bula, ti pa nazaj bula, pa spet bula, …To je sigurno največkrat izgovorjena beseda tukaj. Ljudje tukaj so nekakšna mešanica med Indijci, novozelenci pa verjetno še kaj. Sicer naj bi bili kristjani, pa je na ulici po mojem največ hindujcev, zato je v mestu Nadi tudi nekakšen hindujski tempelj, ki je načičkan na vse strani. Nadi naj bi bil nekakšna turistična metropola tukaj na Fijiju, pa se potemtakem komaj predstavljam kakšno je navadno mesto, ker je že tukaj pravi šmorn. Mesta so zgleda tukaj na Pacifiku prava zmeda, medtem, ko so otoki okoli pravi raj. Sicer pa gremo jutri na otočke, pa da vidimo, kaj je res.

Fiji

Zadnja dva dni na Cookovih otokih smo prebredli s skuterji. Dvakrat so nas ustavli policaji in obakrat dobili ustni opomin. Porabili skoraj pol tanka bencina in otok okrožili dvakrat v celoti pa še parkrat na pol. Otok je res majhen a izjemno lep. Vmes smo se ostavili tudi na lokalnem izgišču za football oz. naš ragbi, kjer smo opazili, da imata dva lokalna kluba tekmo. Otok je že itak ful majhen pa imajo dva kluba, ne morš verjet. Grobi so 100 km/h in v tem športu ni nobene lepote. V petek zvečer smo se nato odpravili na 2 urni polet na Fiji, ter na Fijiju pristali ob 2. uri zjutraj v nedeljo. Ja vmes smo prečkali dnevno črto, tako da 17.2. v našem koledarji sploh ni obstojal, oz. je trajal vsega 15 min, preden smo morali prestaviti uro in datuma na lokalni čas. Zdaj vsaj mem kako izgleda če se iz celega dneva spominjaš vsega 15 min, pa še to v letalu. Res pester dan. Tudi tukaj te pred letališčem čaka cela četa lokalnih agentov, ki ti ponujajo hotele in dobro je če vsaj približno veš, kam boš pičil. Mi najdemo enga (pre)blizu letališča, tako da vse do jutrajnih ur nabijajo letala, ki pristajajo in vzletajo. Nič hudega saj imamo dva bazena, zajtrk, sveže sadje, kavo v sobi, …Plaža je tudi menda blizu, menda ne ravno najlepša, zato pa so otoki, na katere se gre s trajektom raj na zemlji. Danes bolj izležavanje v hotelu, da se malo spočijemo od včeraj, ko nas je vse po vrsti močno opekel sonce, čeprav smo že vsi zapečeni iz vseh strani.

Izležavanje na Cookovih otokih

Ja vem, javljam se vse bolj na redko, a kaj ko je tukaj tako lepo. Včeraj je prvič na celi poti do sedaj padal tudi dež, bolj kakšna huda plohica, po kakšni uri je že sijalo sonce. Sicer je tukaj pasje vroče, zato smo popoldan šli na manjši slap malo bolj v notranjost (1 km) in v senci gozda je bila prav fino, tudi voda je bila prav fino osvežujoča, vsaj za razliko od morja, ki je že prav prekuhano vroče. Je pa fino, postaviš se v vodo, stojiš na miru kakšni minuto in že plava okoli tebe cel trop ribic in rib vseh vrst. Danes plan rentanje skuterja, sam prej moramo kupit Cooks driving licence, pol pa zvizzz, …So pa ljudje res ful prijazni, včeraj nas je en gospod peljal na pick-upu nazaj v hotel, ko je videl, da smo zamudili avtobus (20 km). Fino je tudi to, da ko je osega greš v vodo, hodiš vmes mal poplavaš in po kakšnih 10 min si na drugem otoku, skoraj čisto sam. To pa je fino.

Cooks

Let je trajal vsega slabi 2 uri. Vmes dobimo celo sendvič za malico. Končno otok, kjer govorijo jezik ki ga razumemo, Maorščina. No ja, vsi govorijo tudi polomljeno angleščino, ki je tudi uradni jezik. Hostel Vara beachhouse nas stane 65NZ$, a za ta denar dobimo, 4 postelje, kuhinjo, lastno plažo, palme kot se spodobi, visečo mrežo na verandi, ahhhh. Tle pa bo uživancija. Ljudje so tukaj, ful bolj prijazni, ko sem šel v mesto (na štop) me vsi lepo pozdravijo, tudi domačini ob cesti, in tudi veliko bolj čisto je tukaj. Cene so neprimerno bolj spodobne kot na Tahitiju, kjer je menda minimalna plača okrog 1000€, jaz pa revež s par kovanci lutam po svetu.

Heureka, na Cookovih imajo Dial-up.

Moorea

Končno smo preživeli dan v raju. Nedelja in v planu imamo tistih 7 min dolg polet na otok Moorea. Booking in čekiranje je kot po Prešernu, vse na izi. Pilot in koplit (beri ena in ista oseba) nas hitro spravi na dobrih 100m višine (max višina dneva je bila 110m), čez koralne grebene preko morskih globin na rajski otok Moorea. Iz letališča se poš odpravimo na bližnjo plažo, kjer ravno ta dan praznujejo nek lokalen praznik, tko, da je plaža polna domačino, ki tekmujejo v raznih tekmovanjih, od metanja sulic, do teka po plaži s šopom banan in kosovov na rami. Res pravi, dan za uživanje. Tudi sonce pripeka too much, kar zvečer občutimo, vsaj jaz in Silva, Tjaša je itak zaščitena z majčkam in klobučki,…Ves dan je bil bolj izležavanje in kopanje, se pravi zares uživaško. Za kosilo, pečena riba in pečen piščanec na žaru, za sladico pa domač sladoled z okusom banane. Še to banane so tuki ful majhne, okrog 10 cm, en šop pa stane 200 frankov (slaba 2€, približno 10 kom). Malo pred 5 uro se z avionom vrnemo na Tahiti, ker v nedeljo ni avtobusov, štopamo. Po 5 min, dobimo štop, a se spet z našo francoščino zgovarjamo tako težko, da raje oni presedlajo na angleščino. To pa je bil tudi na zadnji dan na Tahitiju, saj zjutraj že letimo na Cookove otoke.

Inland

Okrog 10 ure, se le odpravim v notrajnost, po navodilih domačinov, me pot vodi mimo lokalnega smetnjaka, ki se po kakšnem km, prelevi v prelep razgled v notranjost. Pragozd dobi tukaj svoj pomen, po približni uri lepe hoje, zmanka poti v vasi na koncu doline. Z mojo franciščino uspem zvedet, da moram preko reke ter nato navpično gor. Točno tako je tudi bilo, voda mi sega nekje do pasu nato pa navpično gor. Hodim še kakšno uro, da prispem na okrog 750m, kjer me čaka 2 m visok slap, ki mi pride prav za krajšo pavzo, da se malo zmočim. Hodim še kakšnih 10 min, ko prispem na vrh približno 800m visoko. Od tu naprej lepa ravna steza vodi naprej do »plato du oranges«, vendar sem že skoraj pod bazo, malo začenja deževati in udari strela, imam dovolj zato se obrnem. Vrha Mt. Marau nisem dosegel, saj je visok 1493m, a kljub temu, mi pogled na dolino čisto zadošča. Pot navzdolj je kar težka, vse drsi in ni čudno, da enkrat kar fino obrišem po tleh. V dolini me pričaka domačin, ki mi ponudi vožnjo v kamionetu nazaj v civilizacijo. Tudi z avtom traja vožnja nazaj kakšne pol ure, zapelje pa me čisto do hotela, zato mu dam 500 frankov (4 €), pa je tako skakal od veselja, da ne vem kdo je bil bolj vesel, on denarja ali jaz vožnje.

Tole z netom je pravi "nightmare".

Paea

Do sedaj smo se že kar dobro namestili, tud par plaž smo že najdl, tko da kar dobro uživamo. Telefon tuki ne dela sploh, internet je že prava znanost, pe še cel premoženje stane. Včeri smo šli v Papeete, ker smo imel v planu, izlet na en otok z avionom, let traja celih 7 min, pa je blo tolk zaseden, da smo prestavili na nedeljo. Za dons imam mal v planu obisk notrajnosti otoka, če bo zneslo z vremenom, saj je v notrajnosti prava džungla in ne bi rad kje obtičal. Najvišji vrh je visok mal čez 2200 m, in je eden višjih v Franoski polineziji. Sicer bom probal it na mal manjšega, bolj da vidim razgled in mal povoham v notranjost, kot pa da raziskujem neraziskana območja otoka.
Papeete je edino malo večje mesto na otoku, pa je tud mesto, kot vse na otoku, prava džungla, vse zanemarjen, vmazan, vse prej kot raj na zemlji. Na tržnici smo še najboljš počutil, hrana na tržnic, je bila kar dobra, če druge ne, je bila vsaj poceni, saj je vse drugo drago kot žafran. Turistov, ki se pripeljeo sem ladjo, je tako veliko, da ko se vsujejo v mesto, postane prava norišnica, nič kaj domače. V »hotelu« je kar veliko ljudi, večina jih govori francosko, kar za nas ni problem, saj tekoče govorimo francosko, sam ne vem zakaj nas nihče ne razume. Tud ko pridemo na avtobus, traja par minut predem jim razložim, kam bi radi šli, so pa vsaj ljudje prijazni in se zares trudijo. Cene avotbusa se spreminjajo iz minute v minuto in vsak daj je ceneje, tko, da sloh ne vem koliko je zares. Šoferju daš nekaj denarja, včasih ti celo kaj nazaj. Kar neki. Sem pa izvedu, da je na Cookovih otokih 100x boljše in komaj čakam, da se prestavimo tja.
Dostop do neta imajo tukaj neverjetnih 256 kB, tko, da fotk ne bo, ker dela ful počas, pa še neki lovdajo.