Še zadnje letenje

Med tem, ko pošem tale post, smo sicer že doma, a vseeno smo zadnji dan v Riu preživeli, kar aktivno. Avion smo imeli šele proti večeru, zato se zjutraj odpravimo na še zadnji skokec. Kako plačati za štart ne bom zgubljal besed, je pa štart kar hud. To be, or not to be. V zraku pojadramo kakšne pol urce, nato pa se zapodimo proti skali, ki prav izstopa desno od štarta, za kakšno bolj resno letenje, pa ni bilo pravo vreme. Fantje na pristanku ti zložijo padalo za 5B$, kar je približno 2€, ampak ga zložijo tako, strokovno, da sem bil brez besed.

Po letenju zložimo Romana na Ipanemi, kjer je zmenen z eno Brazilko, medtem, ko mi pičimo na ogled Jezusa. Naš ogled se sicer sprevrže v iskanje prave poti, do parkirišča, ki ga ni in ni. Ko se enkrat obrnem in najdemo izhod iz avtoceste smo že kakšnih 10 km stran. Obrnemo in probamo znova, a zardi gužve obupamo in gremo raje na kosilo. Ostane mi tako le fotka Jezusa iz avta, obisk Jezusa pa bo ostal za drugič. Za drugič smo pustili še kar nekaj stvari, tako, da se sigurno vrnemo.
Na letališče pridemo bolj na knap, tako, da nas posedejo, kar po celem avionu. Na srečo sem skor celo pot prespal, kar ne morem reči za Silvo, ki se je celo pot zvijala. Pot domov je bila hitra, tako da smo ob sedmih zvečer srečno doma.

Končno spet v zraku

Končno smo spet dočakali, dan, ko smo spet raztegnili plahte. Zmenjeni ob 10 uri, z lokalnim samurajem, se odpravimo na štart, peš. Z njegovim avtom nas zapelje do hriba nato pa 20 min hoje v hrib. Nič posebnga. Vprašamo, ga zakaj on ni vzel padala, pa nam nekaj odgovori in zamaga z mačeto. Pojma nimamo, zato gremo, a že po 5 min. hoje vemo v čem je trik. Pešpot, gre skozi pragozd, mimo 1000 kaktusov, on nam pa z mačeto utira pot. Od nas teče, kot da bi se kopali v morju. Na vrhu pa lep razgled na zaliv, pred nami pa 1 ura soranja na vetru s ptiči. Popoldan sledi neumorno kopanje v 3 m. valovih. Jutri pa napadamo Jezusa. Če bo vreme.

Buzios

Pa se zopet vozimo. Počasi a sigurno le prispemo v Buzios. Takoj jo pičimo proti štartu. V vodiču zopet piše »ferly good but steep road«, ki pa je neprevozna. Na uradnem pristanku, le dobimo nekaj informacij. Letenja, danes ne bo. Za jutri pa smo zmenjeni za ob 10 uri zjutraj, ko naj bi bilo OK. Vse, kar nam ostane, je da gremo v plažo in začnemo z učenjem sufranja. Jaz se mu odrečem, saj je Damjan ves zagret. No Damjan, dobi ta pravo dilo, zato temu primerno tudi surfa, ostali mu sledijo bolj v ozadju. Izkaše pa se Tjaša, ki se prvič sama pelje stoje. Neumorni vse do teme jahamo valove, tako, da nas mal ko ne vržejo iz plaže.

Alfredo Chavez - bie, bie

Končno dobra napoved, zato naredimo, kar nekaj planov, kako in kaj. Alfredo Chavez bo seveda izhodišče, potem pa naprej. Zgodaj zjutraj pozajtrkujemo, spakiramo ter se odpravimo na pot. Sam ne na štart. V notranjosti se že kuha, veter piha vsaj 2x več kot je bilo napovedano, zato gremo na pot proti Buziosu. Vmes obiščemo kar nekaj plaž, skratka uživamo in poležavamo cel dan. Prespali naj bi v Camposu, a ko pridemo tja, uf, tema, gremo rajš kar naprej. Prenočišče tako najdemo v obcestni pousadi.

Alfredo Chavez

Napoved ni ravno dobra, zato pa jasno nebo in 34˙C. Veter piha med 16 in 20 km/h. Nekako smo skeptični a vseeno gremo v zrak. Štart urejen, tko kot je treba, le dostop ni ravno "any car", kot piše v knjigi, bolj "off road" al pa "4x4", a nekako smo se le prebili do njega. Razgled fenomenalen, morje kakšnih 20 km stran, greben levo in desno od štarta. Kmalu smo v zraku in izgleda, da veter ne bo problem, naberemo par sto metrov in takoj jo pičim ne levo, a se premislim, že po kašnem km, ko se zaletim v močan veter. No Primož in Damjan sta bolj vstrajna in gresta še malo dlje, jaz tam nisem videl pespektive in jo pičim na desno in nato proti morju. Kmalu dobim batino, ki me dvigne na 900 m in mislim, da sem carski, kmalu se mi pridruži še Damjan, a ker je ful pod mano, grem solo. Po parih km, se zopet zaletim v veter, pa spet sprememba taktike tokrat v veter proti morju. Kamor kolj grem, grem v veter, nič jasn. Naredim še ene 5 km in pristanem na lepem travniku, od koder imam le kakšnih 200-300m do ceste. No Damjan in Primoš sta se med tem vrnila proti štartu in tam pojadrata še kakšne pol ure. Za prelet, danes pač ni dan. No tistih mojih 200-300 m, se spremeni v 2-3 km, saj hodim ob bodeči žiči, in nikakor ne morem do ceste. Popoldan gremo še na obisk želvic, a kot kaže jih ni več, zato nam preostane le še kopanje, a tokrat v malo bolj mrzlem morju.

Pot na obalo

Za nami še en dan brez letenja. V Castelu se je sicer začelo tekmovanje, a ob tako slabi napovedi jo mi raje uberemo proti obali. Najprej gremo na ogled ene zares velike skale, kako se ji točno reče sem sicer že pozabu, a bilo je kar zanimivo. Pot nas nato vodi do Mathilde, enega kar velikega slapa, od koder se vsi vrnemu čisto mokri. Še malo naprej pa se ustavimo v mestu Alberto Chavez, kjer je en najbolje obiskanih štartov v Espiritu Santo (ES). Vreme je itak oblačno in na vsake toliko časa pade še kakšna kaplja, a v centru, sicer majhnega mesta, je živa muzika in ko se prikažemo mi, vsi vedo, da smo tujci zato se okrog nas nabere kar nekaj otrok. Častim par sladoledov in že smo glavni. problem je le, ker vsi govorijo portugalsko, mi pa vse ostalo. No ja, malo mahanja z rokami in že vse vemo. Proti večeru gremo sicer še do obale, kjer vneto iščemo prenočišče. Po kar dolgem iskanju, le uspemo najti nekaj kulturnega za ugoden denar. Vreme za jutri ne oneta nič pretreslijivega, zato bomo po vsej verjetnosti šli na ogled želvic, je pa napoved za torek in sredo, kar super. Bomo videli.

Parawaiting

Dan, kot ga je doživel že vsak padalec. Zgodaj zrjutraj jo pičimo na štart. Vmes se vstavimo, ker pada dež. Ko, po kakšni uri in pol pridemo na štart je itak vse pokrito, tko, da čakamo. Potem še mal počakamo, pa še mal. No pol pa počakamo, da se odkrije, pa nič. Spet čakamo. No okrog štirih popoldan le skočimo in vsi naredimo rekorde. Jaz okrog 10 min, Damjan in primož pa še kakšno minuto več. No, na pristanku spet čakamo na prevoz. Počasi se začne temniti in tudi mi počasi prispemo nazaj v mesto. No pa je šel cel dan.

Castelo

Okrog 6:30 se odpravimo na pot. Naša 3 ure dolga pot dolga mal čez 200 km se sprelevi v 7 in pol ure dolgo vožnjo, ki nam čisto pobere moči. Gremo v prvi hotel. Cena dobra sobe odlično. Klima, hladilnik,, končno se bom naspal. Robo spravimo v sobo potem pa hitro na štart. No ja spet skor 1 uro vožnje. Na štartu rahlo piha, vse pokrito, vzad se kuha. Nič gremo, kmalu naberemo skor do baze, pol pa naprej. Primož pristane po kakšnih 30 min letenja, midva z Damjanom pa jo pičiva naprej. Odletiva skor 16 km, in pristaneva v Castelu. Končno vsaj neki doberga v celem dnevu. Čez dva dni se tu začne zmajerska tekma in tukaj jih je vse polno. Vreme za jutri obeta kar OK, čeprav bo menda mal pokrito. Pa nima veze, bomo že. Večerjica se prav prileže po celem dnevu.

Buzios

Kot vse dni do danes smo tudi danes dan začeli z dobrim zajtrkom. Po zajrtku smo šli v lov za novo sobo za katero pa se okrog 12 ure izkaže za polomijo, zato odmaširamo v staro ropotarnico. Soba nam že ne bo pokvarila dneva, zato gremo na obilno kosilo in popoldan na šolo deskanja na valovih. Zame se hitro konča, kot kaže Damjan in moja glava ne gresta skupaj. Ostali sicer pridno nadaljujejo in nekaterim kar dobro uspe zajahati desko in se z njo peljati vse do obale. To je pa tud to. Cel da smo preživeli v uživanju in lenarjenju. Trgovine so tukaj odprte pozno v noč, zato gremo sedaj še malo v šoping in manđare.

Cabo Frio

Dober zajtrk in sončen dan, nam končno, da upanje, na vsaj malo letenja. Odpravimo se v Aerial do Cabo, kjer upamo, da bomo na clifu, lahko leteli. Zanimiva okolica, par favelc, lepe plaže. Po dolgem iskanju le najdemo plažo od koder se odpravimo na štart. Veter kar piha, zato smo kar malo v dvomih, da bo iz tega. Jaz potegnem, … kravata. Mal rešujem in mi uspe, veter piha cca 20 km/h, zato dinamika dober dela. Par zavojčkov in že sem 100 m nad štartom. Po kakšnih 20 min se mi pridružita še Primož in nato še Damjan in skupaj kakšno urco pojadramo na dinamiki. V ozadju se je počasi začel razvijat Cb, zato pičimo na plažo. Primož in jaz lepo pristaneva na plaži medtem, ko se Damjan odpravi na neuradni pristanek v vojaško bazo. Dober, da ni pristav v zaporu. Od Cb kasenje ni bilo ne duha ne sluha in bojazen, da se bo razvil v Nb so bile odveč. Popoldansko kopanje v idilični plaži ter nato vožnja v Buzios. Tu najdemo podrt hotel iz časov križarskih vojn. Mogoče se je v tem času nabralo le ša malo več plesni na stenah, vse ostalo je iz pristnih časov. Za klimo še niso slišali imajo pa celo ventilator. Okna pa so narisana, oz. so vzidana, da se ne dajo odpirat. Upam, da bom lahko prespal.

Zafirin problem

Zgodnja ura, dober zajtrk, spakirani kovčki, premajhen avto. Čak to pa ne gre. Ja ugotovimo, da je naša Zafira vseeno premajhna zato spakiramo šila in kopita ter jo zopet mahnemo nazaj na Hertz zamenjat avto. Pa, da ne bom preveč dolgovezu, kako nam je šlo, smo iz Ria šli na pot okrog 2 ure. Se pravi, cel dopoldan smo prebili na rent a car-ju. Počasi zapustimo Rio in prav kmalu se pokažejo naravni biseri Brazilije. Gozdovi in brezmejne zelene površine, ki segajo na vse strani. Proti večeju le prispemo v Capo Frio, kjer upamo, da bomo jutri lahko raztegnili padala. Tudi vreme za jutri ne obeta ravno slabo, tako, da upamo, da bo vsaj malo.

Za danes bi prav gotovo lahko rekli, slab začetek, dober konec. Zjutraj smo se odločili zamenjat avto. Napaka ! Po zajtrku se z Romanom odpraviva na letališče po večji avto. Nekje do 2 uro popoldan, se pravi po približno petih urah živciranja in pregovarjanja se le odpeljeva z Zafiro, ki upamo, da je vsaj malo večja in prostornejša od Doblota. Sporočim jutri, ko ugotovimo, ko bomo vanj stlačili vso prtljago. Vsekakor, nam je od tu naprej šlo vse po planu. Najprej gremo na Sugaf loaf moutain. Z dvema gondolama, se spraviš na približno 300m visok hrib, s katerega je prav lep razgled na mesto, Copacobano ter Jezusa, ki pa je bil danes zopet v oblakih. Pravzaprav, nam je bilo tu tako všeč, da smo bili tu kar dve uri. Današnja vročina pa je bila že bolj podobna Brazilski. Naslednja tačka, je bila Copacobana. Sam ker smo že lačni, gremo najprej na kosilo, oz. pozno kosilo, ma ja na večerjo. Pizza. Ampak kakšna, in kako so jo stregli. Vsakih par min. ti je zrezal košček in ti ga prinesel, da o sokovih sploh ne govorimo. Sproti zmeljejo vse kat ti paše. Ker je že tema, pade kopanje skoraj v vodo. Pa nima veze, gremo. Sami na Copaconabi, plaža prazna, morje tudi. Prava uživancija, valovi pa tudi do 3m, mogoče celo kaj več. Čeprav, morje ni užitno, tudi vonjave niso ne vem kaj, je bilo kopanje še vedno osvežujoče in sila zabavno.

Še kar Rio

Zjutraj se zbudimo krog 7 ure po lokalnem času, tako, da je pred nami zares cel dan uživanja v lokalnih lepotah. Dan se začne zares odlično, zajtrk v hotelu je prava paša za oči in usta. Najemo se vsi po vrsti, tak, da smo siti za cel dan. Hmmm, kam bi šli ? Jezus ! Ne je preveč oblačno. Kaj pa Corcovado ! Spet preveč oblačno. Izkaže se, da je kar nekaj odličnih punktov zanimivih le v lepem vremenu, zato tudi Copacobana odpade, sicer pa je menda ful lepših in boljših plaž. A kaj ko je le ena Copacobana. Kljub temu, da smo bili cel dan na nogah nismo videli nite ene od teh znamenitostih, zato smo pa šli v ZOO, ki ni nič posebnega, še celo pod povprečjem. Sledi zanimiv spredoh po parku in obisk Maracane. OPA. Popoldan igrajo nogomet, že ob 12 pa je bilo tam vse polno, petarde, rakate, policajev, da te kap. Štadion postane zanimiv šele ko se mu čisto približaš, šele takrat vidiš njegovo veličino. Karte na črnem trgu ponuja vsak drugi, tako, da imamo stalno nekoga ob sebi. Mi se ne damo in že kar malo pod pritiskom, počasi zapustimo štadion, in gremo na kosilo. Damjan nas napoti v Catete v Japonsko restavracijo. Menda naj bi bila dobra. Pa je tud bila. Najprej rabiš par minut, da napašeš oči, nato par min. da v samopostrežni izbereš par sušijev, par rakcev, solato, ..To kar mečeš na krožnik, vse kar ti izgleda cool, ti pristane gor. Zanimiv je način obračunavanja. Nabereš vse kar hočeš, enotna ceno za kg pa je 36 $B (12€). Če preveč mečeš, maš prav hitro ene 1/2 kg na krožniku. Sprehodimo se še po Catetah, ki so sicer umazane a po svoje zanimive. Počasi gremo še v bazen in na pijačo. Jutri pa naprej. Vreme izgleda, kar mal bogo, upam le, da bo naslednje dni bolje.

Rio de Jenairo

Štart zgodaj zjutraj od doma, približno ob 2. Z avtom do Benetk od tam z avionom do Madrida, in od tam na našo končno destinacijo Rio. 10 ur v zraku nam pobere kar nekaj moči, prav tako, nezanimivi TV program na avionu, tako, da mukoma dočakamo pristanek v poznih večernih urah v Riu. Zaradi naše malenkosti smo ob avto, zato sledi lov za avtom za šest oseb. Po nekaj urah uspemo dobiti Doblota, ki pa po prostornosti ne blesti, zato jutri znova v akcijo za kaj večjim. Hotel, smo sicer dobili, a ne po Damjanovih navodilih, temveč bolj z ihto in slabo voljo. Tudi tukaj je že kar pozna ura, zato bo treba nafilat baterije za jutrišnji dan. Ogled Ria.

Brazilija vabi

Prišel je čas slovesa. Jutri zgodaj zjutraj štartamo v Brazilijo, bolj točno v Rio, kamor gremo zopet zganjat turizem in mešat zrak. Zrak mislimo mešat kar s padali (upam vsaj). Po hudih kolobocija v zadnjem mesecu, smo žal izgubili kar tri potnike, enega vsem pridobili, tako, da nas gre sedaj šest. Vsem, ki ne morete iti z nami, vsaj držite pesti in navijajte za nas, mi bomo pa za vas. Upam, da se vam bomo vmes lahko čim večkrat javili.