Še pot domov

Zadnji dan smo preživeli v raziskovanj Seattla in njegovih parkov. Tako smo odšli malo na štadion Seattle Marinersov, na ogled softball igrišča, kjer je trener Tjaši podaril tri žogice, da bo lahko pridno vadila tudi ob prihodu v Slovenijo.

Nadaljujemo na vadbišču za golf. 5$ za košarico žogic in pridno butamo po vadbišču. Ostane nam še veliko časa za sprehajanje in ogledovanje parkov in ostalih nemestnih znamenitosti kot so plaže, svetilniki, indijanska centri, ...
Dan odhoda domov pa so nam popestrili Blue Angelsi, ki nam na poti proti letališču vzamejo drgoceno uro časa, tako, da pridemo na letališče le dobro uro pred odhodom. Na srečo Air France zamuja 3 ure, tako, da ni panike. Moram pa pohvalit Air France sa sem danes (7.8.2010) dobil sporočilo, da let AF309 s 5.8. zamuja. HVALA! LOLBoeing, ostane na planu za drugič, Blue Angelsi pa to, ...So zasedl Boeingovo celotno letališče in verjetno celotno Seattelsko policijo, ki jo premorejo.
Na poti domov smo si ogledali še nekaj lokalnih znamenitosti Pariza, ....

Pacific coast

Port Angeles zapustimo še v jutranji megli, kot v kakšni grozlivki. Počasi se megla le skadi, in dan izgleda prav kičast. Ob enem od prvih postankov ob poti, Tjaša opazi beloglavega orla (dokaz spodaj), jipi, to pa je eleganca v letu. Bolj kot smo se bližali obali Pacifika, bolj oblačno je bilo in, ko le končno pridemo tja, je že tko mraz, da brez velurjev spet ne gre. Ob obali je na tone dreves, kamorkoli se obrneš jih vidiš. Kljub vsemu je pogled na obalo prečudovit. Dan hitro mine, a še preden se konča, gremo na turo skozi pragozd, saj mi je en domačin rekel, da bom skoraj sigurno lahko videl medvede. No teh nisem videl, sem pa videl veverico, če to kaj šteje. Zvečer se tako končno priguncamo v Aberdeen. Jutri pa dolga do Seattla in ogled Boeinga.

U.S.A.

Ne vem sicer kako se imate doma, a tukaj postaja prekleto mraz. Še dobre da smo s seboj vlekl velurje in dolge hlače, sicer bi zmrznil.
Dopoldan smo si ogledal jug otoka in šli v FUCA park. Les leži po plažah kot za hec, videl smo kače, tjulne, gromozanske meduze, srne, ...tuki je prava divjina, ampak odklop pa je. Glede na to, da so razdalje dokaj kratke, večino stvari je od Victorie oddaljene 50 do 70 km, smo si lahko ogledal kar nekaj stvari, prehodil, kar nekaj plaž in upam, da tudi veliko videli. Sicer je sam otok po sebi ogromen, in za kaj več bi verjetno potreboval mesec ali pa še več.
Popoldan je bila zopet parada, in koncert na vodi, folka da te kap, večino cest v mestu pa zaprtih, tko, da smo se bolj s težavo prebijal po ulicah. Zvečer pa sledi še 90min vožnje s trajektom nazaj v U.S.A. Še dobro, da smo šli, ker je eno rundo pred nami en padu v vodi in so ble ful zamude. No mi smo čez prišli srečno.

Canada

Potovanje po Ameriki se je preselilo v Kanado. Zaradi izredno dobre pokritosti z netom sem svoje poste mal prestavil. Sicer pa smo šli direkt v British Columbio v Golden, kjer so imeli Kanadčani svoje državno prvenstvo. Pokrajna je zares neverjetna, reke, gore, mušiče, komarji, ...jap. Živali smo mal skompenzirali s pokrajno in bilo je odlično. Letenje je bilo super, čeprav niti približno s tistim, kar smo imeli v Chelanu, pa, kljub vsemu sem odletel skoraj cel task s prvo skupino, saj je konkurenca zares slaba.Iz Goldna smo šli proti Vancouvru, z miljon postanki na poti, nekak nam je uspelo, čeprav mesto samo po sebi niti ni vredno večjega postanka, zato smo se pospravili v Victorio, ki jo vsi tako upevajo. 2h vožnje s trajektom na Vancouver island izgleda prav pravljično. Ko prispemo v Nanaimo, niti nisem več tako prepričan o lepotah Victorie, no bolj kot smo šli proti jugu otoka lepši je bil. Popoldan nam končno tudi uspe priti v Victorio, in mesto je res lepo. Jutri gremo še mal po plažah, nato pa imamo ob 19:30 trajekt nazaj v Ameriko v Port Angeles. Če bo taka kontrola carine kot za v Kanado, potem se nam obeta huda kontrola.Golden, BC, KanadaVancouver, BC, KanadaVictoria, Vancouver island, Kanada

Coeur D`Alene

Večino dneva smo preživeli v Coeur D`Alenu, kjer smo so uživali v dnevu in se kopali v vročem jezeru. popoldne smo šli na pot, saj gremo jutri proti Kanadi.

Columbia plato

No pa smo zapustili Chelan, ter se odpravili na vroče. Pot nas je vodila preko Brewsterja, Coulee dam, potem pa sem preveč pametno gledal na cesto in zalutali smo na prečudovit lake Roosevelt, kjer smo se kopali v Hawk creeku. Zraven je bil prečudovit slap, lovili smo majhne žabe, vse dokler mi ni ena prijazna gospa povedal, da so tam tudi klopotače. Če ne veš, ne boli.
Naprej smo se odpravili v vročini preko 40°C, v zvezno državo Idaho, točneje v Coeur D`Alene.Coulee dam Columbia plato

Tekma je zaključena. Moj končni rezultat je odlično 94 mesto. Se pravi sem med prvih 100, tko, da sem cilj dosegel. Ni za prehvalt. LOL.

Ok, gremo zares, rezultat je pač kakršen je, letenje je bilo odlično, in ne glede na rezultat sem zelo zadovoljen. Poleg vsega, sem se upam, da le zmenil za organizacijo PWCja v na Ratitovcu v 2012. Zadnji dan je bila huda inverzija, tko, da se je prvič bolj splačalo letet po hribih kot po ravnini. No nekateri so to dobro izkoristili, drugi pač ne. Jack Brown je tako zaradi letenja po ravnini na koncu izgubil stopničke. No ja, to na mene ni veliko vplivalo.
Spodaj še nekaj slik iz podelitve, jutri pa pičimo naprej, najprej v Idaho, nato pa na sever v Kanado, kjer se danes začne en prePWC, tko, da se ustavimo tudi tam in malo odletimo. Za jutri so napovedane temperature okrog 108°F, kar je okrog 42°C. To se bomo kuhal.

Task 5 - Rodeo, here we come

Yap, spet sem se nategnu. Dons je bil pa ruker dan, v celmu tednu nisem dobil tolk klofingov kot dons pre štartom. Je blo kar zbutan, sam je šlo. Par minut pred odprtjem markarja, najdem lepo dviganje, ki me dvigne na 2500, tko, da sem točno tam kot vsi drugi, tokrat mal bolj korajžen, prvi potegnem čez kanjon, a kmalu ugotovim, da je vetra na tej višini še čez 20km/h, tko, da sem na markerju skoraj minuto prehiter, mal počakat nato pa pičim naprej, obrnem med prvimi, če ne clo prvi, nato jo pičim direkt nad ravnino kjer sedem, še preden, bi lahko karkoli naredu. Glavnina za mano se odpelje malo bolj levo, kjer pokasirajo steberček, in jo lepo grupno mahnejo naprej, pa popizdevam na podnu.
No, ja človk, bi reku, da se bom do zdaj že nauču kako se gre čez kanjon. Juter je še en dan.
Sicer smo pa zaradi mojega felerja, lahko šli gledat rodeo. Vsaj nekaj pametnega od dneva.

Chelan

Pa nekaj dneh letenja, smo komaj dočakali en dan počivanja. Veter je pihal premočno, da bi se sploh spravili na štart.
Po jutranji kavici tako sledi, ogled mesta in ostale traparije. Kar nekaj jih gre na jadranje, no mi se odpravimo v vodni park, ni ravno velik, ima pa nekaj zanimivih toboganov, in večino dneva preživimo ob pitju toboganske vode.
Popoldan ko smo že vsi zmatrani in napiti, naletimo na sprevod rančarjem skozi mesto, jutri se jim namreč začne rodeo, ki bo v mestu dva dni, žal, je vreme predobro, da si ga bom lahko ogledal, zato pa bosta Silva in Tjaša prav gotovo šla na ogled.

Task 4- It`s the end of the world as we know it, ....

Za mano še en naporen dan. Tokrat spočit in nabrušen napadam. Pred štartom se lepo dvignem s skupino, inverzija nekako vse zaduši in več kot na 2300 ne gre. Zadnjih 10 min pred markerjem vse crkne, zato se zapodim naprej iz 2000m, čez kanjon gre spet vse dol, in ne morem priklopit ravnine. Tokrat sicer malo bolje kot prvi dan, mi dokaj hitro dobim steberček in priplezam nazaj na 1600m, tko, da grem lahko na ravnino, na ravnini pa piha močan veter do 20km/h, zato imam kar nekaj preoblemov dobit odrešilni steber, ki bi me dvignila nazaj v igro. No tega ni in pristanek bogu za hrbtom, pri vročini 35°C, ni nič kaj prijetno, bi bil raje v zraku. Pristanem dokaj blizu ene farme, kar mo da upanje, da pridem do vode in senčke. Sam farma je bila kot iz kakšnega grozlivke, zapuščena, zarustan mlin na veter pa je naredu svoje zvoke.

Task 3 DNS

DNS za dons. Jap, na štaru čakamo več kot 2 uri, vse dokler se štart ne zapre. Tako, da nas je ene 10 ostal na štartu brez možnosti za dirko. Itak, je bilo že vse izgubljeno, saj je prva skupina lepo napredovala. Kakšne pol ure pred zaprtjem štarta na je bilo še eno 40. Pihal je iz vseh smeri, tko, da smo menjal štart enkrat na juh, enkrat na sever, pa mal vzhod. Ta ceremonija je trajal tako, dolgo, da smo pol kar z avti dol peljal.
Sicer pa je bila dons 127km dolga disciplina, mogoče preveč obetavna za veter kot je bil dons, ampak, vseen mislem, da pridejo ko konca. Jutri menda super napoved, tko, da dons sledi počitek, pol pa spet juter s polno paro.

Task 2

Dons čist druga dan kot včeraj. Zdaj že poznam nekaj lokalnih for, tud neki so mi jih že povedal in čas je da napadem. No ja. Task je dolg 120km, vse po ravnini. Po včerajšnji slabi uvrstitvi čakam na štart čisto do konca, kar niti ni tako zabavno. ne glede na vse mi še pred markerjem uspe ujet skupino, in iz 3500m potegnem s prvimi. Super ravnina dela, stebri 5+ m/s. Če ne bi gledal na vario sploh ne bi vedu kolk gre gor. Stebri so lepi letenje super. Po kakšnih 70km zgubim stik s prvo skupino in čakam na drugo ker se za mal zakvačkal. Druga skupina se ful obira in nihče ne potegne naprej, zato naslednjih 50km do cilja soliram in kakšnih 13km pred ciljem sem že mislu, da sem odpisan na kar dobim odrešilni steber, ki me dvigne nazaj na 3000m, kljub vsemu priletim v cilj samo s kakšnim 200m višine. čelni veter v ciljem doletu je bil prav nočna mora, dolj je šlo -4+m/s, ampak na koncu le vidim cilj, sicer le kot 48, in z več kot uro zaostanka, ampak cilj je pa le.

Na 3500m nad ChelanomS prvo skupino na markerjuSamota nad ravninoPa še nekaj za tiste, ki vas padalstvo sploh ne zanima.

Task 1

Piha kar močan severni veter, kar je menda dokaj neobičajno za tukaj, Klub vsemu sestavijo 90+ km dolg task. Jaz sem še vedno v upanju, da bom lahko letel, zato se pripravim na bojne razmere. Tukaj mi že dva dni govorijo o stebrih 10+, dust devilih, ...Živčen, ker ne vem ali bom sploh lahko tekel po tleh, mi le nekako uspe. V zraku pa milina, zahaklam 2 m/s steberček, nekje pri 1600m se ustavi, to je pa že prvi problem, kako priti višje. Komaj spacam še nekih 100m, ko prva skupina že vleče proti obratni 27km stran. Nič če hočem na ravnini kaj naredit, moram za njim. Kakšnih 5km naprej na drugi strani doline se začne flat, komaj pridem do tja, medtem ko skupina priklopi kakšnih 100m višje, tko, da se lahko odpeljejo nad ravnino, jaz rabim eno uro da speglam, greben in pridem ven iz kanjona. še ene pol ure da dobim pametno višino, da grem sploh lahko nad ravnino. Skupina leti počasi in jih imam še vedno v vidnem polju, kakšna 2, 3 km naprej. To mi clo, da upanje, da se jim priklopim, sam kva k razen ene 20 dustdevilov, ki jih vidim v parih km, nič ne dobim, do podna. pristanem dokaj hitro s še nekaj piloti in dan je končan. Takoj ko pristanem, začne pihat kot sulica, gledan eno Mantro, kako stoji pri miru v veter, kmalu pa potegne dusti čez moj padal, in mi vse zmeša.

Bila je že tudi ena rezerva, tipo se je najpej rolal z rezervo, k se mu ni dober odprla, mal nad tlemi se mu le odpre, pride pa čez 15-20 min rešilec, in ga odpelje. Zgleda ga prbil na tla, točno kaj in kako je z znjim pa še ne vem.Sicer pa jeletenje je prav super, in sem prav vesel, da sem tukaj.

Chelan

OK, dons nimam kaj velik za pisat. Smo se pač 4 ure vozil do Chelana. Pokrajna je ful zanimiva, Chelan pa ful odštekan mest. Ima nekaj hotelov, sicer pa skoraj tak kot Bizios v Brazilij. Popoldne sem še uredil vse za tekmo, za enkrat kaže, da bom lahko dirkal, bom pa juter vidu, kako se bom počutu.

Živalski Seattle

Mi smo še kar v Seattlu, tokrat je bil dan popisan bolj živalsko. Že prvi dan sem kupu karte City pass, s katero si lahko ogledaš večino mestnih znamenitosti, zato smo se danes paš odločili za ogled akvarija ter ZOOja.

Po pravici povedano sem bil že v večjih in boljših akvarijih kot je tale, klub vsemu pa je izkušnja kar zanimiva. Še najbolj je uživala Tjaša, itak. Je pa od vseh žival najboljši bober.

No popoldan sledi še ogled živalskega vrta. Ta pa je za razliko od akvarija neprimerno večji. Po prvi uri smo ugotovil, da smo prehodil manj kot četrtino in da če bo šlo tko naprej ni šans da si ogledamo celega, zato smo začeli bolj sistematično in šli samo k tistim, ki so nas zanimale, pa še to je trajal celo večnost.

Sicer pa je dons tole zadnji dan v Seattlu, jutri gremo proti Chelanu.

Še kar v Seattlu

Mi smo še kar tle. Sonce, lepo vreme, temperature so zmerne okrog 30, ni lepšga. Dopoldne gremo v nek letalski muzej, ki je del prve Boeingove hale, tko, da si lahko ogledaš, kako se delal prve avione. V muzeju je Concord, Blackbird, pa Air force one, iz leta 19xx (hud luksuz), tudi je tudi 747 s serijsko št. prototype št. 1. Nasprot muzeja ima Boeing svoje letališče, no ja ni ravno njihovo, ampak stoji ob tovarni. Videl sem tudi 787 Drealinerja ki ga šranfajo na pisti. Tko, da je tukaj kar veliko zanimivega.
Popoldan smo šli še v nek Science muzej, to je pa za popizdit, kva vse lohk probaš, od napihovanja velikih balončkov, do vožnje s kolesom po zajli, igraš se z laserji, ...ni konca.
V bistvu je to to, pismo smo mal počel dons. A pa še enkrat smo šli na Needle, k smo glih dobil karte, sicer pa je vožnja gor 25$.

Concord
Blackbird

Seattle

Seattle

Končno spet na poti

Miren torek, vse gre po planu. Miha se oglasi kot švicarska ura, točno ob 5:30. Pelje me na Brnik, grem na šalter tam pa prvo presenečenje. Vaš let za Pariz je bil skenslan. WTF. Nič grem na Air France šalter, k sreči sem drugi v vrsti pa še to traja več kot pol ure. No končno sem na vrsti in opcije kar letijo, končno ena za kateri mi rečejo, da bo šlo (mogoče). Ljubljana, Zurich, New York, Seattle. Povsod bomo čakal po 4 ure, cela štala pa bo trajala 15 ur več kot moja originalna. probam izsilit 1st class, pa mi nekak ne rata. Naslednji chek in v Zurihu, me debel gledajo kaj bi sploh rad sam nas ni med potniki. Zopet vse iz začetka, hočem zopet izsilit 1st class, pa se mi dečko zasmeje, mi reče, bom probu najprej dobit sedeže, pol bom pa vidi kaj se da. Izda mi karto brez sedežev, ker je let že prebukiran. Pomen, da čakam v Zurihu na upanje, da bomo nekak vseen šli. Štiri ure čakam in upam, in gre, JIIIHA, Amerika here we come. My ass, a Ameriki spet vse iz začetka. Sorry sir this flyght is overbooked and there is no place, mi reče ZELO prijazna dečva. Grem na drug šalter, valda bo tipo bolj vedu zakva se gre. Hvala bogu, tipo obvlada stvar v nulo. Imamo pa spet karto brez sedežev. Let, ki naj bi bil ob 20 zveče, zamuja 15min, ....pa spet 15 min, ...no ja na koncu le gremo mal pred 23 uro. Menda slabo vreme po Ameriki, tornadoti pa to. V Seattle le prispemo ob 2h zjutraj, gremo najprej nekaj pojest, ker na Delti ne dajo nič. Mal pojemo, in že se svita. Tko, da prišparamo na spanju v hotelu.
Sledi celodnevno ogled Seattla. Kar cool mesto, ni kaj. Saj od mesta vas itak nič ne zanima, ...mal fotk in to je to. Ogled tovarne Boeing sledi jutri. Upam. Vreme tle je pa super, o kakšnem dežju ni ne duha ne sluha.